Predsednica republike Nataša Pirc Musar je po pogovorih z opozicijskimi strankami ostro opozorila na pomen politične kulture, odgovornosti za javno izrečene besede in varovanja ugleda državnega zbora. Posebej se je odzvala tudi na javna razkritja, povezana s poslancem Resnice Borisom Mijičem.
V uradu predsednice so zapisali, da politične in institucionalne funkcije zahtevajo spoštovanje sogovornikov, odgovornost ter zavedanje, da ravnanje izvoljenih predstavnikov vpliva na ugled politike kot celote. Glede Mijiča predsednica ocenjuje, da so takšna ravnanja nedopustna.
Poudarki:
- Nataša Pirc Musar je po pogovorih z opozicijo opozorila na nujnost dviga politične kulture in javnega dialoga.
- Glede razkritij o poslancu Borisu Mijiču je ocenila, da takšni ljudje ne bi smeli opravljati funkcije v državnem zboru.
- Predsednica je opozorila tudi na pomen parlamentarnih preiskav, širšega političnega sodelovanja in dolgoročnih razvojnih projektov.
Ostra ocena po razkritjih glede poslanca Resnice
Primer Borisa Mijiča je v ospredje prišel po poročanju medijev o njegovi navedeni izobrazbi. Mijič naj bi pred volitvami v državni zbor za Državno volilno komisijo navedel, da je diplomirani inženir gradbeništva, po izvolitvi pa je bilo v njegovem življenjepisu na spletni strani državnega zbora med izobraževalnimi institucijami navedeno tudi ime Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.
Za STA in portal Necenzurirano so na fakulteti pojasnili, da Mijič pri njih ni evidentiran kot diplomant. Zaradi navedb o zavajanju glede izobrazbe so v stranki Resnica že napovedali ukrepe zoper poslanca.
Predsednica republike se je na primer odzvala z zelo neposredno oceno. »Glede javno razkritih okoliščin, povezanih s poslancem Borisom Mijičem, predsednica ocenjuje, da so takšna ravnanja nedopustna in da takšni ljudje ne bi smeli opravljati funkcije v hramu demokracije,« so zapisali v njenem uradu.
S tem je Pirc Musar primer umestila v širše vprašanje zaupanja v politiko. Po njenem stališču javna funkcija ni le formalni mandat, temveč tudi odgovornost do institucije, volivcev in javnosti.
Predsednica poziva k višji politični kulturi
V današnjih pogovorih s predstavniki opozicijskih strank je predsednica posebno pozornost namenila tudi kakovosti političnega dialoga. Opozorila je, da Slovenija pri ključnih razvojnih vprašanjih potrebuje več sodelovanja, več kontinuitete in manj rušenja projektov zgolj zato, ker jih je začela prejšnja oblast.
Kot področja, kjer bi bilo treba iskati širši politični dogovor, je izpostavila energetsko samooskrbo, spremembe volilnega sistema, druge ustavne spremembe, ustanovitev pokrajin, demografske izzive, skrb za mlade, razvoj gospodarstva z višjo dodano vrednostjo in odzivanje na podnebne spremembe.
Po njenem mnenju pravo sodelovanje ne pomeni, da je opozicija vključena šele takrat, ko so rešitve že pripravljene. Vključevanje vseh sogovornikov mora potekati od začetka: pri razmisleku, pripravi predlogov in iskanju najboljših rešitev.
Takšno sporočilo je v sedanjem političnem prostoru pomembno tudi zato, ker se razprave pogosto hitro spremenijo v osebne obračune, proceduralne blokade ali medsebojno izključevanje. Predsednica zato poudarja, da je dvig politične kulture eden od pogojev za resno reševanje dolgoročnih problemov države.
Opozorila tudi glede parlamentarnih preiskav
Predstavniki strank Svoboda, SD in Levica so predsednico po navedbah njenega urada opozorili tudi na domnevno oviranje parlamentarne demokracije z onemogočanjem ustanovitve parlamentarnih preiskovalnih komisij.
Pirc Musar takšno ravnanje ostro obsoja. Po njenem stališču večina v državnem zboru z zlorabo predpisov ne sme izničiti ustavne pravice opozicijskih poslancev do parlamentarne preiskave.
V predsedničinem uradu poudarjajo, da je nadzor opozicije nad delovanjem oblasti del sistema zavor in ravnovesij. Če se razprava o politično neprijetnih vprašanjih zaustavi že na proceduralni ravni, se s tem po njihovi oceni ovira demokratične procese in slabi zaupanje javnosti v državni zbor.
Predsedničin odziv tako povezuje dve temi, ki sta na prvi pogled ločeni: osebno odgovornost poslancev in institucionalno odgovornost parlamenta. V obeh primerih gre za isto osnovno vprašanje: ali politika deluje na način, ki krepi zaupanje ljudi, ali pa ga z vsakim novim zapletom še dodatno zmanjšuje.
