Naftni madež v Hormuški ožini se po oceni Greenpeacea hitro širi: območje onesnaženja naj bi se med sredo in četrtkom povečalo z okoli 200 na 400 kvadratnih kilometrov. Okoljevarstvena organizacija kot možen vir izlitja omenja tanker Riesco, ki ga je 8. septembra napadla ameriška vojska, vendar povezava med plovilom in madežem še ni neodvisno potrjena.
Poudarki:
- Greenpeace ocenjuje, da se je območje naftnega madeža v enem dnevu povečalo z 200 na 400 kvadratnih kilometrov.
- Možen vir naj bi bil tanker Riesco, toda vzrok in količina razlite nafte še nista potrjena.
- Ameriško poveljstvo je napad na Riesco potrdilo, vendar njegovo lokacijo opredeljuje kot Omanski zaliv.
Naftni madež v Hormuški ožini se hitro širi
Greenpeace je na podlagi satelitskih posnetkov ocenil, da je madež v sredo na vzhodnem delu Hormuške ožine pokrival približno 200 kvadratnih kilometrov. Do četrtka naj bi se območje, na katerem je bilo mogoče zaznati onesnaženje, povečalo na okoli 400 kvadratnih kilometrov.
Organizacija domneva, da se je izliv začel 8. septembra zvečer. Za zdaj ni znano, koliko nafte je dejansko izteklo v morje, kako debela je plast na površini in ali se iz poškodovanega plovila iztekanje še nadaljuje. Prav tako pristojne oblasti še niso javno potrdile vira onesnaženja.
Kot najverjetnejšega možnega povzročitelja Greenpeace omenja tanker za prevoz surove nafte Riesco. Plovilo naj bi bilo pred nastankom madeža zaznano v bližini območja, od koder naj bi se onesnaženje začelo širiti, nato pa z njega ni bilo več komunikacije.
To je pomemben indic, ne pa tudi dokončen dokaz. Brez pregleda poškodovanega tankerja, analize vzorcev nafte in natančnejše primerjave gibanja morskih tokov ni mogoče zanesljivo potrditi, da madež izvira prav z Riesca.
Ameriška vojska napad na tanker potrjuje
Ameriško centralno poveljstvo je 8. septembra sporočilo, da so njegove sile napadle pet tankerjev, ki jih ZDA povezujejo z iransko revolucionarno gardo. Med njimi je bil tudi Riesco, vendar je ameriška vojska lokacijo njegovega napada navedla v Omanskem zalivu, ne neposredno v Hormuški ožini.
Poveljstvo je zatrdilo, da so posadkam pred napadi naročili, naj zapustijo plovila, nato pa naj bi tankerje onesposobili. Ameriške oblasti niso sporočile, koliko nafte je Riesco prevažal, kako močno je bil poškodovan in ali je po napadu prišlo do iztekanja tovora.
Greenpeaceova domneva se tako časovno in prostorsko opira na položaj tankerja ter pozneje opaženi madež, vendar odgovornost za konkretno onesnaženje še ni uradno ugotovljena. Prav tako ni jasno, ali bi lahko del madeža izviral iz več poškodovanih plovil, saj je bilo v začetku septembra na širšem območju Perzijskega in Omanskega zaliva napadenih več tankerjev.
Napad na Riesco je bil del novega stopnjevanja spopadov med ZDA in Iranom. Washington je napade na pet tankerjev predstavil kot odgovor na iranske raketne napade na ameriško vojaško ladjo, Iran pa je nato poročal o povračilnih napadih na več plovil v bližini Hormuške ožine.
Največje tveganje predstavlja približevanje madeža obali
Greenpeace opozarja, da bi bile posledice bistveno hujše, če bi tokovi nafto potisnili proti obali. Na odprtem morju se madež sicer lahko razprši po velikem območju, ob stiku z obalo pa se nafta oprime sedimenta, skal in rastlinja, zaradi česar je odstranjevanje dolgotrajnejše in zahtevnejše.
Najbolj izpostavljeni so morski organizmi, ptice ter obalni habitati. Posledice bi lahko občutili tudi ribištvo in obalne skupnosti, vendar za zdaj ni potrjeno, da je madež že dosegel kopno. Prav tako še ni podatkov o morebitnih ukrepih za omejitev širjenja ali črpanju preostalega tovora s poškodovanega tankerja.
Okoljevarstvena organizacija trdi, da sedanji madež ni osamljen primer. Zaradi ponavljajočih se napadov na tankerje naj bi od začetka vojne z Iranom v širši regiji nastalo že več izlivov, pri katerih je bil odziv zaradi nevarnih razmer na morju otežen.
Hormuška ožina je med najpomembnejšimi svetovnimi energetskimi potmi, vendar je pomorski promet v zadnjih mesecih močno upadel. Podatki o sledenju plovilom kažejo, da jo je v četrtek prečkalo le sedem ladij, medtem ko jih je bilo pred začetkom vojne povprečno približno 125 na dan. Ocena ne zajema plovil z izključenimi oddajniki, zato dejanskega prometa ni mogoče določiti povsem natančno.
Najnovejši madež tako poleg neposredne okoljske nevarnosti opozarja še na drugo posledico napadov na energetsko infrastrukturo. Poškodovanje tankerjev na enem najbolj prometnih in občutljivih morskih območij ne ogroža le dobave nafte, temveč lahko za seboj pusti onesnaženje, katerega posledice trajajo precej dlje od samega vojaškega napada.
