Reka Soča je magnet za turiste, a letos je njena priljubljenost dosegla točko vrelišča. Medtem ko se zdi, da je ob reki dovoljeno vse – od brezglave zabave do skrivnih posegov v samo strugo –, pod gladino vlada izredno stanje. Strokovnjaki na terenu beležijo skrb vzbujajoče prizore, ki z naravnim redom nimajo nobene zveze več. Kdo so tisti, ki ogrožajo mir v posoških globinah, in zakaj domačim varuhom narave počasi zmanjkuje potrpežljivosti.
Poudarki:
- Naraščanje krivolova: Ob množičnem turizmu čuvaji beležijo vse več ribolova brez ustreznih dovolilnic.
- Brezbrižni obiskovalci: Največ kršitev povzročijo tuji turisti, ki zmotno menijo, da je v reki vse dovoljeno.
- Ogrožen ekosistem: Gradnja kamnitih »bazenčkov« in nenehen hrup uničujeta življenjski prostor soške postrvi
Reka Soča velja za eno najlepših alpskih rek na svetu. Njena prepoznavna smaragdna barva, divja korita in kristalna čistost vsako leto v dolino privabijo več sto tisoč domačih in tujih obiskovalcev. Za strastne muharje z vseh celin je Posočje sinonim za kulinarični in športni raj, predvsem zaradi kraljice teh voda – avtohtone soške postrvi (Salmo marmoratus).
Toda priljubljenost ima svojo temno plat. Poletni meseci v zgornjem Posočju že nekaj let pomenijo skrajno obremenitev rečnega ekosistema. Kopalci na vsakem prodišču, stotine kajakov, raftov in suparjev ter nepretrgan vrvež ob bregovih so ribe potisnili v kot. Ribiški čuvaji in naravovarstveniki pa v zadnjem času opozarjajo na še eno perečo težavo: vedno bolj predrzen krivolov, ki ga pogosto spremlja popolna brezbrižnost do narave.
“Mislijo, da je pri nas vse dovoljeno”
Na Zavodu za ribištvo Slovenije (ZZRS), ki upravlja z odseki reke posebnega pomena, opažajo, da profil kršitelja danes ni nujno lokalni poznavalec z mrežo, temveč povsem naključen dopustnik.
“Letos opažamo, da se je zaradi porasta splošnega turizma dvignila tudi količina krivolova, ki prihaja predvsem s strani turistov. Turisti niso ribiči in ne pridejo v Posočje z namenom ribolova, ampak pridejo z namenom bivanja ter kakšnih drugih dejavnosti. Potem opazijo vodo in mislijo, da je pri nas vse dovoljeno, ter začnejo ribariti na nedovoljen način, brez ribolovne dovolilnice, pa še česa drugega,” opozarja Miha Ivanc, vodja oddelka za ribogojstvo in vode posebnega pomena pri Zavodu za ribištvo Slovenije.
Vse pogosteje se na bregovih pojavljajo posamezniki z nedovoljeno opremo – od plastičnih mrežic in improviziranih trnkov do vab, ki so na Soči strogo prepovedane. Nekateri kršitelji kljub jasnim opozorilom čuvajev in izrečenim globam dejanje celo ponavljajo, misleč, da gre le za nedolžno poletno zabavo ob vodi.
Stroga pravila, ki niso sama sebi namen
Slovenska ribiška zakonodaja in režimi na Soči sodijo med najstrožje v Evropi, kar ima zelo dober razlog. Soška postrv je bila v preteklosti zaradi vnosa potočne postrvi in uničevanja habitata že na robu preživetja, z desetletji strokovnega dela Ribiške družine Tolmin in Zavoda za ribištvo pa so populacijo uspeli ohraniti.
Na reki Soči velja strog muharski režim:
- Izključno muharjenje: Dovoljen je ribolov z eno umetno muho, privezano na enojnem trnku brez zalusti (ali z zalustjo, stisnjeno ob stebelce).
- Prepoved naravnih vab: Uporaba kruha, črvov, živih ribic ali umetnih vab s trojčki (bleščice, voblerji) je strogo prepovedana in se obravnava kot resen prekršek.
- Režim »Ujemi in spusti«: Na določenih odsekih velja pravilo obveznega vračanja vseh ujetih rib v vodo, ribič pa mora z ujeto ribo ravnati z mokrimi rokami in brez polaganja na suh prodec.
Vsak ribič mora pred vstopom v vodo kupiti veljavno dnevno ribolovno dovolilnico. Za nepooblaščen ribolov Zakon o sladkovodnem ribištvu predvideva visoke globe, ki lahko skupaj s stroški odvzema opreme hitro dosežejo več sto evrov.
Ekološki šok: Ko kopalci gradijo »bazenčke«, ribe stradajo
Turistični pritisk na reko pa se ne kaže le v ribiški vrvici brez dovoljenja. Eden najbolj škodljivih pojavov v vročih poletnih dneh je množično preurejanje rečne struge. Kopalci s premikanjem večjih skal ustvarjajo jeze in plitve tolmune – tako imenovane »bazenčke« za otroke in namakanje.
Čeprav to početje na prvi pogled deluje nedolžno, neposredno uničuje rečni habitat:
- Uničenje drstišč in bentosa: Premikanje proda uničuje ličinke žuželk (enodnevnice, vrbnice, mladoletnice), ki predstavljajo glavni vir hrane za ribe.
- Prekinitev vodnega toka: Zajezeni deli vode se hitreje segrejejo, raven kisika upade, kar je za hladnovodne postrvi pogubno.
- Izguba naravnih skrivališč: Ko ljudje razmečejo rečne skale, ribe izgubijo zatočišča pred plenilci in sončno pripeko.
“Če bomo spreminjali okolje, to verjetno na samo populacijo ne bo delovalo pozitivno. Prav taki vplivi masovnega turizma gredo v nasprotno smer. Vodotok ima lahko na vsakih 10 metrov enega kopalca, ribe pa so predvsem plašne živali in se na to ne znajo navaditi, posledično se jim spreminja dnevno-nočni cikel, prehranjevalnih navad ni več takrat, ko bi se morale prehranjevati, če so ljudje tam itn. To lahko privede do kakšnih vplivov, ki zagotovo niso pozitivni,” pove Ivanc za radio Robin.
Ribe, ki so čez dan pod neprestanim stresom zaradi krikov, vesel in čofotanja, se umaknejo v globoke špranje in stradajo, saj si ne upajo izplavati na površje po hrano.
Skupni nadzor za prihodnost smaragdne reke
Da bi zajezili negativne trende, pristojne službe krepijo medsebojno sodelovanje. Zavod za ribištvo Slovenije se je povezal z Javnim zavodom Triglavski narodni park (TNP) ter Ribiško družino Tolmin. Skupne patrulje naravovarstvenih nadzornikov, ribiških čuvajev in policije so na terenu vse bolj pogoste, tako ob zgodnjih jutranjih kot večernih urah.
Ob rečnih dostopih so letos postavili tudi nove, večjezične informativne table. Te obiskovalce v več jezikih nazorno seznanjajo z osnovnimi pravili obnašanja: da se v reki ne pušča odpadkov, da se ne premika rečnih brežin, da je ribolov brez dovolilnice kazniv in da je Soča v prvi vrsti življenjski prostor občutljivih bitij, šele nato poligon za oddih.
Če želimo, da bo Soča ostala biser, ki navdihuje svet, bo moral vsak obiskovalec – od domačina do popotnika z drugega konca sveta – spoznati, da narava ni samopostrežna trgovina brez pravil. Spoštovanje vode se začne pri zavedanju, da smo ob njej le gosti.
