V večjem delu Evrope smo na steklino že skoraj povsem pozabili. Mlajše generacije o njej poslušajo le še kot o nevarnosti iz preteklosti ali pa ob obveznem letnem obisku veterinarja, ko je treba cepiti domačega psa. Desetletja sistematičnega dela, polaganja vab iz zraka in doslednega nadzora so eno najbolj smrtonosnih bolezni na svetu potisnila daleč stran od naših gozdov in dvorišč. Ravno zato novica, da so primer nevarnega virusa pred kratkim potrdili le streljaj od nas, v sosednji Italiji, nemudoma vzbudi pozornost in nemir.
Vprašanje, ali bi nas moralo začeti skrbeti, se ponuja kar samo. A za razumevanje pravega stanja je treba pogledati ozadje tega posamičnega primere ter ločiti mednarodno trgovino z živalmi od dejanskih razmer v naravi.
Ključni poudarki
- Uvožen primer: Okužbo so v Italiji potrdili pri psu
- Slovenska varnost: Pri nas smo virus z obsežnim cepljenjem lisic izkoreninili.
- Neizprosna bolezen: Steklina po pojavu prvih kliničnih znakov ostaja stoodstotno usodna
Kaj se je pravzaprav zgodilo v Italiji?
Po uradnih pojasnilih pristojnih služb v tem primeru ne gre za ponovni izbruh virusa v tamkajšnji prostoživeči naravi, temveč za neposredno posledico človeške neodgovornosti. Okuženega psa so namreč v Italijo nelegalno pretihotapili iz Maroka – države, kjer je steklina med domačimi in potepuškimi živalmi še vedno prisotna in neobvladana.
Na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) mirijo, da tak uvožen posamezen primer ne vpliva na uradni mednarodni status Italije kot države, proste stekline. Ker pristojni organi takšne primere nemudoma osamijo, raziščejo vse stike z drugimi živalmi ali ljudmi v tistem ozkem lokalnem okolju ter ukrepajo, ta dogodek neposredno ne spreminja varnostne slike ali ukrepov v Sloveniji. Kljub temu pa opozarja na pereč problem, ki se mu stroka posveča že vrsto let: nelegalni preprodaji in tihotapljenju hišnih ljubljenčkov čez meje.
Slovenija brez stekline že več kot desetletje
Da bi razumeli, kako dragocen je sedanji položaj, se velja spomniti, kje je bila naša država pred le nekaj desetletji. V zadnjih dvajsetih letih je bilo v Sloveniji potrjenih 114 primerov bolezni. Daleč največji delež so predstavljale lisice (108 primerov), zbolela pa sta tudi dva jazbeca, dve govedi, ena kobila in en pes. Posebej kritično je bilo med letoma 2008 in 2010, ko se je število primerov močno povečalo.
Takrat je država sprožila obsežen in tehnično zahteven program oralnega cepljenja lisic. Z letali so po določenih koridorjih nad gozdovi načrtno odmetavali posebne vabe s cepivom, vzporedno pa je teklo strogo nadzorovano cepljenje psov in pašnih živali na ogroženih območjih. Trud se je obrestoval. Zadnji primer okužene živali je bil v Sloveniji zabeležen januarja 2013, ko so virus odkrili pri lisici na območju občine Cirkulane tik ob meji s Hrvaško. Od takrat je Slovenija uradno država, prosta stekline.
Lovci na terenu in zaloge cepiva v pripravljenosti
Čeprav virusa v naših gozdovih ni več, previdnost ni popustila. Prva obrambna linija so slovenski lovci, ki v naravi stalno spremljajo nenavadno vedenje divjih živali. Kot poudarjajo na Lovski zvezi Slovenije, izvajajo tako pasivni monitoring (opazovanje vedenja divjadi) kot aktivni monitoring, kjer z rednim odvzemom vzorcev v laboratorijih preverjajo odsotnost virusa. Če bi lisica ali kateri koli drug gozdni sesalec izgubil strah pred človekom, se nenavadno opotekal ali kazal znake agresije, se takoj sprožijo vsi protokoli.
Če bi se virus kdaj znova pojavil v bližini naših meja ali pri domači divjadi, veterinarji niso nepripravljeni. Uprava ima zagotovljeno strateško zalogo letalskih vab s cepivom, ki bi jo lahko nemudoma aktivirali in preprečili, da bi se žarišče razširilo globlje v notranjost države.
Kje v Evropi virus še vedno tli?
Večina članic Evropske unije se danes lahko pohvali z varnim statusom, a slika ni povsod enaka. Bolezen je še vedno prisotna na skrajnem vzhodu Evrope – na območjih Madžarske, Slovaške in Poljske, ki neposredno mejijo na države zunaj EU (kot sta Ukrajina in Belorusija), kjer je virus v prostoživeči naravi endemičen. Posebno poglavje je Romunija, ki uradnega statusa države brez stekline sploh še nima in še vedno izvaja dolgotrajne programe njenega izkoreninjenja.
Prav zato so pravila o premikih živali znotraj in zunaj evropskih meja izjemno stroga. Žival, ki potuje v EU iz tretjih držav, mora imeti veljaven potni list, mikročip, dokazilo o cepljenju ter pogosto tudi laboratorijski krvni test (titer protiteles), ki potrjuje, da je cepivo v telesu ustvarilo zadostno odpornost.
Neozdravljiva grožnja, ki odpušča le hitro ukrepanje
Steklina je obolenje, ki ga ne povzroča navaden virus. Gre za nevrotropni virus, ki neposredno napada osrednji živčni sistem sesalcev. Prenaša se s slino okužene živali, najpogosteje z ugrizom ali opraskanino, pri čemer se virus po živcih počasi pomika proti možganom. Inkubacijska doba je zelo raznolika – običajno traja od enega do treh mesecev, v redkih primerih celo dlje, kar pomeni, da lahko žival deluje povsem zdrava, a že nosi smrtonosni tovor.
Ko se enkrat pojavijo prvi klinični znaki (krči, strah pred vodo, zmedenost, agresija ali paraliza), zdravila ni več. Bolezen se pri živalih in ljudeh skoraj brez izjeme konča s smrtjo.Glede na podatke, ki jih ponuja Svetovna zdravstvena organizacija, v svetu zaradi stekline umre okoli 60.00 ljudi. Največ primero smtri je zabeleženih v Afriki in Aziji.
Pravo tveganje niso gozdovi, temveč črni trg z mladiči
Primer iz Italije nosi jasno sporočilo za vse nas. Največja nevarnost za ponovni vnos stekline danes ne prihaja iz domačih gozdov ali od divjih lisic, temveč s črnega trga. Vse več je primerov, ko ljudje prek spletnih oglasov ali nepreverjenih društev po nizkih cenah kupujejo pasje mladiče ali »rešujejo« pse iz držav zunaj EU brez ustrezne karantene in dokumentov.
S tem se ne podpira le kruto izkoriščanje psov v nelegalnih vzrejališčih, ampak se tvega vnos bolezni, ki smo jo z milijonskimi vložki in desetletji dela komajda pregnali. Najboljši način, da Slovenija ostane varna, je preprost: dosledno spoštovanje zakonsko predpisanega cepljenja naših domačih psov ter stroga ničelna toleranca do nakupa živali brez preverljivega porekla in veljavne veterinarske knjižice.
