Tina Zgonik je po izobrazbi novinarka, ki živi v mestu La Paz v Boliviji. Odkar pomni, je sanjala o Južni Ameriki, ki jo je neskončno privlačila. Zato se je leta 2007 odločila za veliko potovanje, iz katerega, kot sama pravi, ni razen za obisk, nikoli več prišla.
V Boliviji se ukvarja z antropologijo. Raziskuje andsko kozmovizijo, šamanizem in tradicionalno medicino andskih staroselcev ter se z njim tudi ukvarja. Trenutno večino svoje energije usmerja v pisanje zadnjih poglavij knjige, v kateri pripoveduje o svojih prvih letih učenja pri andskih šamanih in pripravlja snemanje dokumentarnega filma o enem najpomembnejših voditeljev indijanskega gibanja preteklega stoletja. Vmes pa nam je namenila še nekaj svojega časa in nam v intervjuju predstavila svoja vsakodnevna doživljanja, videnja in občutenja v Boliviji.
Pot do La Paza, kjer živite danes, je bila kar dolga in pestra. Kako se je začelo vaše potovanje in zakaj ravno La Paz, kot tista zadnja koordinata na zemljevidu, kjer ste se ustalili?
Leta 2007 sem odpotovala iz Slovenije in nato dve leti počasi potovala in že tudi raziskovala po Južni Ameriki. Bila sem v Argentini, Južni Braziliji, Boliviji in Peruju. Nato sem se za slabo leto vrnila domov. Vendar sem že takrat vedela, da si želim živeti nekje v Andih, nisem pa še točno vedela, kje. Nato sem odšla na potovanje drugič in spomnim se, da sem ravno za božič leta 2009 ponovno stopila na tla Bolivije. In ko sem prišla v La Paz, sem vedela, da je to to, da je zame to konec sveta. In tako sem ostala.
Kaj pa je bilo tisto, zaradi česar ste takoj vedeli, da bo Bolivija vaš novi dom?
Predvsem moja dobra intuicija. V pravem trenutku me pripelje k pravim ljudem. Drugače pa sem že od majhnega sanjarila in vedela, da si nekoč želim iti v Južno Ameriko. Predvsem ob prebiranju knjig Carlosa Castanede sem po takem svetu hrepenela tudi sama. A svojih sanj dolgo nisem vzela resno. Ko sem prišla v Bolivijo, sem najprej prišla v mesto Sucre, ki je tudi zelo zanimivo. Staroselske ženske imajo v tem mestu zelo bogato tradicijo tkanja. A nek glas mi je govoril, da naj grem naprej v La Paz. Ko sem prišla tja, sem ostala. In bilo je prav, nikamor drugam me ne vleče. La Paz je res zanimivo mesto, sploh za raziskovanje, čeprav zna biti za vsakodnevno življenje morda težko.
Verjetno so vas navdušili tudi ljudje. Kako bi jih opisali?
Bolivija je zelo velika. Zato bi raje govorila o Andih, kulturno so drugačni kot Amazonija. V Amazoniji sem bila, ko sem raziskovala prve staroselske šole. Tam ti takoj rečejo:”Daj ostani.” V Andih, kjer živi staroselsko ljudstvo Aymara, pa so kar zaprti. Ljudstvo Kečua (bivši Inki), ki jih je v Boliviji največ so na primer bolj odprti. V La Pazu, kjer sem nastanjena, živijo večinoma Aymara in mestici (mešanci, tj. potomci belcev in Indijancev). Zelo dolgo sem potrebovala, da so me sprejeli. Še vedno se čutijo rane iz časa kolonializma. Travmo zatiranja imajo vsa staroselska ljudstva, a jo izražajo različno. Z Aymarami, ki živijo na področju La Paza, sem potrebovala res dolgo, da sem vzpostavila tako pristne stike, da se sedaj počutim del njih, veliko se naučim od njih.
Ni pa bilo vedno tako. Med pandemijo covida-19 sem skoraj obupala in sem že mislila, da se bom vrnila domov. V mislih sem že naredila seznam, kaj bom podarila in kaj prodala. Občutek sem imela, da se moje raziskovanje in moje učenje nikamor ne premakneta. Ja, imela sem hudo obdobje nesprejetosti. Potem pa se je obrnilo. Mogoče se vse odpre, takrat, ko se človek odreče svojim željam.
Kakšna je njihova miselnost in katere vrednote so v ospredju?
Pri vrednotah se lepo vidi razlika med mestom in tradicionalno živečimi na podeželju. Mesto je pokvarilo ljudi. Ljudstvo Aymara ima zelo močno kolektivno vrednoto samostojnosti. Bolivija je bila prva država, ki je imela staroselskega predsednika (Evo Morales). Od univerzalnih vrednot bi lahko izpostavila navezanost na družino. Za Ande je značilna zelo velika povezanost skupnosti. V mestih so četrti, ki so zelo povezane in pazijo drug na drugega. Na vasi je to vaška skupnost, ki je zanje enako močna družbena skupina kot družina. Vaške skupnosti imajo zelo razvito vrednoto skupnega dela. Danes delajo vsi skupaj na enem polju, naslednji dan se zberejo vsi na polju soseda. Med staroselci je vrednota povezovanja med seboj zelo prisotna. Je ena izmed dolžnosti.
Zanimivo pa je, da dejansko ne poznajo vrednote zdravja. Za svoje zdravje ne skrbijo, saj si zaradi revščine tega ne morejo privoščiti. Skozi zgodovino so bili zaradi zatiranja vzgojeni, da njihova življenja niso veliko vredna. Življenje je nasploh manj vredno kot pri nas, zato tudi manj skrbijo za varnost, prav tako za okolje. Vrednote življenja na splošno ni, posledično zato tudi manj skrbijo za varnost, prav tako za okolje. Čeprav Bolivija ni več tako revna, kot je bila. Vsi imajo na primer telefone. V zadnjih 15 letih, po uradnih podatkih, ni več ljudi pod pragom revščine. Tudi inflacije ni. So pa ljudje, ki živijo zelo skromno.
Bi lahko našli podobnost med Slovenci in Bolivijci? Kako na primer poteka dan na podeželju?
Na podeželju živijo po večini še vedno kmetje. Živijo kot živi slovenski kmet, le da se ne vozijo z avtomobili, kuhajo na ognjišču, obleko perejo na roke in nimajo televizije. Zjutraj vstanejo, skuhajo zajtrk in nahranijo živali. In seveda hrana je tipična andska: trikrat na dan se kuha juha, tudi za zajtrk. Nato gredo na polje. V oddaljenih krajih, kjer še ni monokultur, polja še vedno obdelujejo ročno. Če gredo daleč peš na pašo, nesejo s sabo tipično jed, to je krompir, chuño [čunjo]. To je pomrznjen in nato posušen krompir, ki je bolj zdrav in hranilen kot navaden krompir in nanj so zelo ponosni. Dan Bolivijskega kmeta je zelo podoben dnevu katerega koli kmeta, na svetu, saj mu delo narekuje narava. Različna je le njuna mentaliteta.
Kakšen je v Boliviji odnos do narave? Kako se kaže povezanost z njo?
Ko govorimo na primer o vaški skupnosti, lahko naredimo primerjavo med vaško skupnostjo v Sloveniji in v Boliviji. V Sloveniji so vaška skupnost ljudje. V Boliviji pa v vaško skupnost štejejo ljudi, živino, divje živali, polja, rastline, gore, dež, veter, sonce … Tu se pokaže šamanski pogled na svet, kjer je vse živo, kar je še ena od njihovih vrednot. Obredi in praznovanja ter udeležba na njih, imajo velik pomen in to predvsem zato, ker takrat prosijo za dobro ne samo ljudi, ampak vsega, kar je živo, tudi živali, rastlin, polj, rek, gora … Tako, da je vse v ravnovesju.
Vreme je prav tako del narave. Zato zelo veliko delajo z vremenom. Poznajo na primer obrede za odganjanje toče, kjer popihajo s tobakom ali obrede za klicanje dežja, kadar je suša. Delitve na živo in neživo naravo ni. Globoko so povezani s kozmosom, principi, po katerih deluje, kroženje, minevanje, večnost. Ravno zaradi tega imajo mogoče tudi manjši strah pred smrtjo. Nimajo občutka, da bodo izničeni, ker za njih vse živi večno.
Omenili sva že, kako velik pomen imajo v Boliviji obredi in praznovanja. Kateri so, kakšen je njihov namen in kako potekajo?
V Boliviji je izjemno pomembna vrednota praznovanja in prazniki so tu velika stvar. Sodelovanje je obvezno. Zanje so obredi znanilci prehoda časa. Urejeni so po naravnem koledarju. Poleg tega, ljudje tu ne hodijo na dopuste in so prazniki zanje tudi edine počitnice.
21. 6. je Andsko novo leto, ki je državnik praznik. Na južni polobli je takrat dan najkrajši in noč najdaljša. Na ta dan naj bi bila tudi najbolj mrzla moč. Za solsticij je značilno, da se naredijo obredi. 26. 6. je praznik san juan. Na ta dan kurijo ogenj in blagoslavljajo živino.
En dan v avgustu (po želji) je namenjen obredom za zahvalo vsega, kar jim je bilo dano prejšnje leto in za shranjena semena. Prosi se za dovoljenje, da bodo lahko kmalu spet začeli orati, saj se zemlja začenja prebujati. Blagoslovita se avto in hišo. V ta namen prižigajo ogenj in plešejo. Nekateri za obred prosijo celo šamana, da to naredi še bolj profesionalno v njihovem imenu.
V septembru so prve setve. Zato v tem mesecu prosijo za dovoljenje. Polje namreč ni last človeka, ampak mame Zemlje. Ljudje smo otroci mame Zemlje, želi nam dati hrano in zato imamo pravico sejati na polju, a to ni samoumevno. Zato v ta namen naredijo obred s prošnjo, na primer, če lahko na določenem polju posadijo koruzo in opravijo daritev ter zahvalo. Nato mama Zemlja tudi obrodi.
Okoli 1. 11. imajo velik obred za prednike. Na ta dan jih pridejo predniki pogledat. Pravijo, da se takrat razprejo tančice med svetovi. Tako kot gremo mi na pokopališče prižgat svečko in se spomnimo prednikov, to na svoj način naredijo tudi v Boliviji, a z večjimi obredi. Njihova miselnost je, da so predniki del njihove skupnosti. Z njimi delajo, zato so živi, ne mrtvi.
Okoli 21. 12. je ponovno solsticij in takrat je dan namenjen blagoslavljanju semen.
Konec februarja/v začetku marca je karneval (anata). To je praznik cvetja, ki se praznuje 4 dni. Vrhunec deževne dobe, ko vse cveti. Ljudje plešejo s polji, ker so polja živa. Zato jih je treba razveseliti z glasbo in plesom. Ti karnevali so na vasi zelo lepi.
Enakonočje 21. 3. je čas prehoda v zimo. V prehodih enakonočja ohranjajo tradicijo menjave glasbil. Poznajo glasbila, ki kličejo dež in glasbila, ki kličejo zmrzal. Po tradiciji, na primer, panove piščali, ki je zimsko glasbilo, ne moreš igrati poleti, ker boš s tem poleti priklical zmrzal. Vse imajo urejeno po istem sistemu, kjer čas kroži, kjer je vsaka stvar na svojem mestu in do vsake od teh stvari moraš imeti zelo spoštljiv odnos. Na 3. 5. opravljajoobred, posvečen ozvezdju južnega križa.
Povezanost z naravo je v Boliviji očitna in velikega pomena. Kako naravo, predvsem zelišča uporabijo za zdravljenje.
Zelišča znajo ceniti še posebej na vasi, kjer jih tudi precej uporabljajo. Bolivija ima eno največjih bioloških raznolikosti in je zdravilnih rastlin res veliko. Rožmarin in kamilica sta dve zelišči, ki sta nam skupni in se v Boliviji veliko uporabljata. Veliko uporabljajo evkalipt, ki je odličen za inhalacijo. Koka je v Boliviji najbolj znana rastlina, je zdravilna in služi kot sveta rastlina, ki ne sme manjkati v nobenem obredu. Zelišča uporabljajo z enakim namenom kot mi. Predvsem iz njih pripravljajo mazila in sirupe. Še več pa kar čaje ali obloge.
Najbolj očitna razlika, ki sem jo opazila, je pri uporabi žajblja, ki je v Boliviji tudi precej drugačen, ni isti in ima tudi drugačen vonj. Uporabljajo ga za bolečine v trebuhu in krče. Medtem ko ga za boleče grlo, kot v Sloveniji, ne poznajo. Tudi za kadilo ga ne uporabljajo. Se pa v obredne namene uporablja tobak. Z njim pokadijo človeka in mu s tem očistijo energijsko polje. Uporabljajo ga kot dodatek pri obredih, kot darilo ognju. Tobak tudi kadijo, a ne tako, da bi ga inhalirali, zato, da pozdravijo goro ali preženejo deževne oblake. Tobak je zelo svet. Za zdravljenje uporabljajo obloge tobaka, da očistijo ture. Redko tudi pri telesnih parazitih ali čiščenju želodca, če človek kaj napačnega poje, da nato izbruha.
Koka je v Boliviji sveta rastlina. Predstavite nam, kaj jim pomeni in kako je del njihovega vsakdana?
Drži, koka je v celih Andih najbolj sveta rastlina. Kupi se lahko na vsakem koraku in je poceni. Nobenega resnega staroselskega druženja ni brez nje. Služi kot most med človekom in višjim svetom ter spodnjim svetom, ki je svet prednikov. Uporabljajo jo kot daritev. S koko se prosi za kar koli, recimo za dovoljenje za sajenje ali za varno pot. Na primer: zložijo nekaj lističev koke, zmolijo molitev in položijo liste pod kamen, v ogenj ali jih spustijo v veter. Ko imaš koko v roki ali ko jo žvečiš, se povežeš z vsem, kar je, z naravo ali s sočlovekom. Koko uporabljajo tudi kot zdravilno rastlino. Čaj iz koke ima veliko kalcija, rahlo poživlja, a ne tako zelo kot kava.
Za poživitev koko žvečijo, a od žvečenja koke ne postaneš odvisen, saj nepredelani listi koke vsebujejo malo alkaloida kokaina. Meni osebno se okus ne zdi posebno dober. Suhe liste koke danes meljejo v moko kot dodatek. Včasih je ljudi reševala pred podhranjenostjo. Revni so živeli večinoma od krompirja, in koka jim je dala potrebne vitamine in minerale. Uporablja se v zdravilnih mešanicah in čajih za različne bolezni. Koka je posebna rastlina, ki je velik ponos Bolivijskih Andov in hkrati težava zaradi mafije, ki jo predeluje v kokain.
Kakšna pa je v Boliviji hrana? So znani po svoji posebni kulinariki?
Bolivija ni ravno kulinarična velesila. Vsakodnevna hrana je dokaj enolična. Kuhajo zelo preprosto. Trikrat na dan jedo juhe (dodajo korenje, repo, grah …). V jezeru Titikaka lovijo ribe, iz katerih kuhajo ribje juhe. Jedo večinoma ogljikove hidrate, predvsem krompir in koruzo. Tradicionalno poznajo veliko vrst krompirja in koruze. Iz črne koruze delajo napitek, črno chicho, tradicionalno pijačo za čas prednikov: temno koruzo skuhajo, precedijo, dodajo cimet, klinčke, figov list in dobijo napitek, poln mineralov. Huminte so koruzni kolački v koruznih listih, ki jih spečejo v peči ali v kamnih. Iz tapioke delajo kruhke. Jedo tudi bob, lečo in meso.
Iz Bolivije prihaja tudi kvinoja, ki je eno izmed najbolj hranilnih živil na svetu. Kvinojo skuhajo in jo zmečkajo. Jaz osebno imam zelo rada q’ispiño, ploščate cmočke iz pražene kvinojine moke, a se jih redko dobi. Kuhajo tudi oves, kanjavo in amarant. Sadja, ki pride v La Paz iz tropskih krajev, je v izobilju. Domačini ne delajo marmelad, sadje pojedo sveže ali skuhajo kompot. Kot sladilo poznajo melaso, ki ima dosti mineralov. Nedeljska tržnica pa je zame pravljica. Užitek je iti po tržnici, saj vsakič najdeš nekaj novega. Vedno prebudi moj lovsko nabiralniški nagon.
Ukvarjate se tudi z zdravo prehrano. Kaj si privoščite za zdravilen zajtrk?
Jaz sem še vedno Slovenka, ki se ukvarja z zdravo prehrano in življenjem. Danes sem imela tipičen zajtrk, ovsene kosmiče s semeni čije, lanom in banano. Danes izjemoma šparglje z jajci, ker je ravno sezona. Rada imam pistacije. Avokado jem vsak dan. Tudi rdeče banane, ki imajo dosti vitaminov. Dobi je vse. Doma večinoma ne kuham Bolivijske hrane, raje jem veliko zelenjave in se izogibam glutenu. Iz Slovenije pogrešam predvsem proso in ajdo, tega tu ni in pa morske ribe. V Boliviji so postrvi, sladkovodne ribe, ki nimajo tega, kar imajo morske ribe, ki mi izredno ustrezajo.
V Boliviji velik problem predstavljajo težke kovine. Kaj je vzrok temu in kako rešujejo težavo?
Velik problem je v Boliviji onesnaženost s težkimi kovinami. Problem so rudniki litija, srebra, zlata, cinka, bakra in volframa. Gore so blazno bogate s kovinami. Bolivija ima sicer najboljše okoljevarstvene zakone v Južni Ameriki, ampak jih ne spoštujejo. Imajo čistilne naprave, a je na primer počena cev ali nekaj ne deluje. Veliko je korupcije, zato tudi inšpekcija, ki pride na neko območje, ne spremeni veliko. Kitajci, ki so lastniki skoraj polovice vseh rudnikov, samo odnašajo dobiček in jim ni mar za kar koli drugega. Velike sanacije rudnikov v bližini La Paza bi bile nujne, saj s teh področij prihaja pitna voda, a je to za državo ogromen finančni zalogaj in se zato nič ne premakne. Industrija tu ni problem, ker je ni tako veliko.
Posledice uživanja težkih kovin se kažejo tudi v porastu bolezni. Kaj opažajo v Boliviji in kakšno zdravljenje uporabljajo?
V najbolj onesnaženih predelih, v rudarskih mestih, opažajo odpovedi ledvic in genetskih okvar pri otrocih. Simptome zdravijo v bolnici. Z razstrupljanjem telesa pa se tu ne ukvarjajo, to je privilegij bogatih dežel. Jaz včasih naredim kuro razstrupljanja, kot sem to delala že prej doma. Danes sem si privoščila sok iz grenivke, sveže aloje in zvezdastega sadeža, pa noni sem dodala in nek sadež iz Peruja, aguaje, ki je odličen za ženske v mojih letih. Skoraj vsak dan si pripravim smuti iz avokada, peteršilja, koriandra, bazilike in ingverja, ki sta odlična za razstrupljanje od težkih kovin, pa spirulino primešam in moringo. Veliko kurkume uporabljam. Načeloma pazim, da ne jem sladkorja, ampak imam obdobja, ko mi ne uspe. Pijem pa zelo veliko zeliščnih čajev.