V tretjem filmu o Enoli Holmes, ki si ga lahko ogledatie na platformi Netflix je poroka tik pred vrati, Sherlock je izginil, Malta pa skriva novo nevarno zaroto. Sestavine obljubljajo najbolj zrelo in napeto poglavje serije, toda film se znova najbolje počuti v lahkotnem preigravanju romantike, družinske dinamike in neposrednega nagovarjanja gledalca. Millie Bobby Brown ostaja dovolj karizmatična, da pustolovščino drži pokonci, čeprav je osrednja uganka presenetljivo šibka.
Poudarki:
- Millie Bobby Brown in Louis Partridge še naprej ustvarjata sproščeno, igrivo kemijo, ki pogosto zasenči kriminalni zaplet.
- Maltajska prizorišča filmu prinesejo svežo vizualno identiteto, toda skrivnost ne doseže domiselnosti najboljših zgodb o Holmesovih.
- Tretji del nakaže Enolino odraslost, vendar se izogne zahtevnejšim vprašanjem o njeni samostojnosti, ljubezni in družinskih vezeh.
Poroka, ugrabitev in primer, ki bi moral spremeniti vse
Enola Holmes se pripravlja na poroko z vikontom Tewkesburyjem, vendar zasebno srečo prekine izginotje njenega brata Sherlocka. Ko izgine še Tewkesburyjeva mati, se osebna in kriminalna zgodba združita v preiskavo, ki Enolo odpelje skozi sončne ulice, pristanišča in stare utrdbe Malte.
Za mlado detektivko bi moral biti to prelomen trenutek. Prvič ne rešuje neznanke, temveč človeka, ki je dolgo predstavljal merilo njene inteligence. Hkrati se mora odločiti, ali poroka pomeni izgubo neodvisnosti, za katero se je borila v prejšnjih filmih.
Film se teh vprašanj dotakne, vendar jih redko razvije. Čustvene dileme pogosto spremeni v duhovito izmenjavo pogledov ali hitro šalo, nato pa že odhiti k naslednjemu pregonu. Rezultat je prijeten, vendar manj prodoren film, kot bi ga Enolina življenjska prelomnica zahtevala.
Millie Bobby Brown še vedno obvladuje pogled v kamero
Najbolj prepoznaven element serije ostaja Enolino neposredno nagovarjanje občinstva. Millie Bobby Brown z drobnimi grimasami, pomenljivimi pogledi in hitrimi pripombami vzdržuje zavezništvo z gledalcem. Ko zgodba izgublja tempo, ga pogosto povrne že njena reakcija na samozadovoljnega moškega, neroden družbeni običaj ali Tewkesburyjevo romantično gesto.
Toda metoda ni več tako sveža kot v prvem filmu. Sprva je pomenila upor proti pravilom klasične zgodbe o Sherlocku Holmesu: mlajša sestra je dobesedno prevzela pripoved. V tretjem delu je nagovor kamere že pričakovana navada, zato potrebuje ostrejše besedilo, kot ga film vedno ponudi.
Louis Partridge je kot Tewkesbury dovolj sproščen, da njun odnos ne postane zgolj okras. Njegov junak Enole ne skuša ukrotiti, temveč ji sledi, ji ugovarja in občasno sprejme, da je korak pred njim. Najboljši prizori filma niso veliki akcijski trenutki, temveč kratki pogovori, v katerih poskušata uskladiti pustolovsko življenje z možnostjo skupne prihodnosti.
Sherlock, Moriarty in premalo prostora za nevarnost
Henry Cavill igra Sherlocka z bolj umirjeno toplino kot v prejšnjih delih. Ker je večji del zapleta ugrabljen, je njegov vpliv prisoten predvsem skozi Enolino skrb in občutek, da mora tokrat ona rešiti starejšega brata.
To je zanimiv obrat, vendar film ugrabitve ne spremeni v resnično psihološko grožnjo. Sherlock je prepogosto cilj zapleta in premalo lik z lastno vlogo v njem. Tudi vrnitev Moriarty bi morala prinesti nevarnejši dvoboj inteligence, a scenarij daje prednost tempu, romantiki in razglednicam z Malte.
Skrivnost vsebuje dovolj namigov, preobratov in lažnih sledi, da film ostaja gledljiv. Manjka pa ji trenutek, ko bi se vse podrobnosti sestavile na način, ki bi gledalca prisilil, da na zgodbo pogleda drugače. Razkritje predvsem zaključi dogajanje; ne povzdigne ga.
Malta je skrivno orožje tretjega dela
Vizualno je film najbolj samozavesten takrat, ko zapusti znane londonske ulice. Malta ni le eksotična kulisa. Njena arhitektura, ozke kamnite poti, pristanišča in modrina Sredozemlja ustvarijo drugačno energijo od temačnega viktorijanskega Londona.
Svetloba prizorom prinese pustolovski občutek, skoraj podoben staromodnim romantičnim kriminalkam. Kostumi in slikovita prizorišča filmu omogočajo, da tudi v pripovedno šibkejših trenutkih ohranja občutek razkošja.
Akcija je pregledna, vendar redko zares iznajdljiva. Pregoni in fizični spopadi so namenjeni predvsem ohranjanju živahnega ritma, ne pa ustvarjanju napetosti. Film nikoli ne deluje dolgočasno, a tudi redko vzbudi občutek, da je Enola v nevarnosti, ki je ne bi mogla rešiti z naslednjo domislico.
Junakinja je pripravljena na zahtevnejši film
Največja težava Enole Holmes 3 je prav uspeh glavne junakinje. Enola je skozi tri filme postala samozavestnejša, izkušenejša in čustveno bolj zrela. Serija pa še vedno uporablja skoraj enako pripovedno formulo kot na začetku.
Tretji del bi lahko raziskal, kaj neodvisnost pomeni, ko človek prostovoljno izbere partnerstvo. Lahko bi postavil Enolo pred primer, pri katerem domiselnost ne bi zadostovala, ali pred moralno odločitev brez prijetnega izhoda. Namesto tega dobi varno pustolovščino, ki jo na poti do zadovoljivega zaključka le redko resnično pretrese.
Kljub temu ostaja film prijetna družinska kriminalka. Igralska zasedba je simpatična, prizorišča privlačna in tempo dovolj živahen za sproščeno večerno gledanje. Film ne izkoristi vsega potenciala, toda Millie Bobby Brown prepreči, da bi se primer povsem izgubil.
Končna ocena
Enola Holmes 3 je očarljiva, vizualno privlačna in lahkotno zabavna pustolovščina, ki svojo junakinjo pozna bolje kot svojo skrivnost. Romantični del zgodbe deluje prepričljiveje od detektivskega, odnos med Enolo in Tewkesburyjem pa nosi več čustvene teže kot Sherlockova ugrabitev.
Za nadaljevanje bo morala serija tvegati več. Enola je pripravljena odrasti. Zdaj mora odrasti še film okoli nje.
