Slovenski kmetje se ob letošnji hudi suši znova srečujejo z vprašanjem, ki postaja vse pomembnejše za domačo pridelavo hrane: kako zagotoviti vodo takrat, ko jo rastline najbolj potrebujejo. Strokovnjak za namakanje pri KGZ Ptuj Marko Černe rešitev vidi predvsem v hitrejšem umeščanju manjših namakalnih sistemov ter bolj premišljeni uporabi zadrževalnikov, v katerih bi lahko v mokrih obdobjih shranjevali vodo za čas suše.
Poudarki:
- V Sloveniji je za namakanje pripravljenih približno 6500 hektarjev površin, dejansko pa se namaka še manj.
- Strokovnjaki opozarjajo, da zapleteni postopki in dostop do vodnih virov upočasnjujejo širitev namakalnih sistemov.
- Letos sta odprta razpisa za individualne namakalne sisteme in opremo, vsak v vrednosti 500.000 evrov.
Slovenija ima vodo, vendar jo kmetijstvo poleti težko doseže
Slovenija velja za vodnato državo, toda letošnja suša je ponovno pokazala, da sama količina vode na letni ravni še ne zagotavlja njene razpoložljivosti prav v času, ko jo kmetijske rastline potrebujejo.
Komisija državnega sveta za kmetijstvo je maja opozorila, da je za namakanje pripravljenih približno 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč, dejansko pa se namaka približno 4500 hektarjev. Skoraj polovica teh površin je v Podravju. Slovenija se tako kljub razmeroma ugodnim vodnim razmeram uvršča med države EU z majhnim deležem namakanih kmetijskih zemljišč.
Podatki Statističnega urada kažejo podobno sliko. Leta 2024 je bilo dejansko namakanih 4085 hektarjev zemljišč. Za to je bilo porabljenih 3,2 milijona kubičnih metrov vode, pri čemer je kar 80 odstotkov namakalne vode izviralo iz površinskih virov. Med temi so daleč največji delež predstavljali zbiralniki oziroma akumulacije.
Prav zato Černe poudarja, da dolgoročna rešitev ni zgolj iskanje dodatne vode med sušo. Pomembneje bi bilo vodo zadržati takrat, ko je je dovolj, in pripraviti infrastrukturo, ki omogoča njeno poznejšo uporabo.
Zakaj majhen namakalni sistem ni tako preprosta naložba
Ena od ovir je po oceni strokovnjakov postopek vzpostavitve sistema.
Černe meni, da bi lahko manjše namakalne sisteme zakonodaja obravnavala podobno kot manjše rastlinjake – kot kmetijsko opremo. S tem bi bilo njihovo umeščanje hitrejše, predvsem za posamezne kmetije, ki ne gradijo velikih regionalnih sistemov.
Za novi namakalni sistem je danes praviloma treba pridobiti odločbo o uvedbi namakanja, zagotoviti ustrezno vodno pravico ter glede na vrsto posega pridobiti tudi druga potrebna soglasja. Ministrstvo je že v svojih navodilih posebej izpostavilo vodno dovoljenje in po potrebi vodno soglasje Direkcije RS za vode.
Tudi Komisija državnega sveta je letos podprla poenostavitev zakonodaje ter hitrejše pridobivanje dovoljenj in soglasij, vendar ob pogoju, da vodni vir omogoča trajnostno rabo vode.
To je pomembna omejitev. Namakanja ni mogoče preprosto dovoliti iz vsakega potoka ali vodnjaka, saj mora tudi v času suše ostati dovolj vode za naravne ekosisteme, prebivalstvo in druge prednostne uporabnike.
Zadrževalniki bi lahko postali nekakšna »vodna rezerva«
Černe velik neizkoriščen potencial vidi v obstoječih zadrževalnikih.
Na vzhodu Slovenije so med drugim Požeg, Medvedce, Trojiško, Blaguško, Gajševsko, Ledavsko in Perniško jezero. Številni takšni objekti so bili v preteklosti povezani tudi z vodnogospodarskimi in kmetijskimi nameni, njihove današnje funkcije pa so lahko širše – od protipoplavne zaščite do varstva narave in rekreacije.
Černetovo izhodišče je zato, da bi bilo treba preveriti, pri katerih zadrževalnikih bi bilo mogoče ponovno ali v večji meri zagotoviti tudi vodo za kmetijstvo.
Statistični podatki kažejo, da takšen pristop že ima pomembno vlogo: leta 2024 je kar 72 odstotkov površinske vode, uporabljene za namakanje, prišlo iz zbiralnikov oziroma akumulacij.
Prednost zadrževalnika je predvsem časovni zamik. Vodo je mogoče zbirati v obdobjih obilnejših padavin in višjih pretokov, nato pa jo uporabljati takrat, ko so naravni vodotoki že na nizkih vrednostih.
To pa ne pomeni, da bi lahko vsak obstoječi zadrževalnik avtomatično odprli za množično namakanje. Pred uporabo je treba preveriti razpoložljive količine vode, vpliv odvzema na ekosistem, druge uporabnike ter funkcije posameznega vodnega telesa.
Vrtina sredi najhujše suše ni čudežna rešitev
Pogosta ideja je tudi uporaba podzemne vode. Toda Černe opozarja, da imajo vrtine svoje omejitve.
Suša se namreč najprej pokaže kot pomanjkanje padavin, nato upadejo površinske vode, z zamikom pa se lahko zmanjšujejo tudi zaloge podzemne vode. Prav v najdaljših sušnih obdobjih zato pritisk na vrtine narašča v času, ko se tudi njihov vir počasneje obnavlja.
Podatki Sursa kažejo, da je leta 2024 iz podzemnih virov izviralo približno 20 odstotkov vse vode, uporabljene za namakanje, glavnino pa so predstavljali površinski viri.
Zato se vse bolj uveljavlja koncept, da bi morali v kmetijstvu predvsem zadrževati presežno vodo iz bolj mokrih delov leta in jo racionalno porabljati pozneje.
Država trenutno ponuja denar za nove sisteme in opremo
Kmetje, ki že imajo pripravljeno dokumentacijo, imajo trenutno na voljo tudi dva aktualna razpisa.
Za izgradnjo individualnih namakalnih sistemov je razpisanih 500.000 evrov nepovratnih sredstev. Med upravičenimi stroški so črpališča, primarni in sekundarni razvod ter ureditev vodnega vira, na primer vrtine ali akumulacije. Izhodiščna stopnja sofinanciranja znaša 50 odstotkov, rok za prijavo pa je 4. september 2026.
Ločeno je odprt še razpis za nakup namakalne opreme, prav tako v vrednosti 500.000 evrov. Vloge je mogoče oddajati do 25. septembra 2026.
Oba ukrepa kažeta, da država namakanje že obravnava kot pomemben način prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam. Težava je, da finančna pomoč sama po sebi ne pomaga kmetiji, ki nima dostopa do ustreznega vodnega vira ali pravočasno pridobljenih dovoljenj.
Ob letošnji suši tudi najboljše sorte niso dovolj
Prilagoditev kmetijske pridelave lahko del posledic suše omili. Pomagajo lahko boljša struktura tal, več organske snovi, ustrezen kolobar, izbor odpornejših sort in učinkovitejše namakanje.
Toda letošnje razmere kažejo mejo takšnih ukrepov.
Ob večtedenskem pomanjkanju padavin in temperaturah nad 35 stopinj lahko tudi dobro obdelana tla sčasoma izgubijo zalogo rastlinam dostopne vode. Če pridelek v ključni razvojni fazi nima možnosti namakanja, ima kmet zelo malo možnosti za ukrepanje.
Prav zato je Komisija državnega sveta namakanje letos označila kot enega ključnih tehnoloških ukrepov za prilagajanje slovenskega kmetijstva podnebnim spremembam in pozvala k hitrejšemu izvajanju programa razvoja namakanja.
Letošnja suša je vprašanje postavila še bolj neposredno: Slovenija vode nima nujno premalo, vendar jo mora znati zadržati, pripeljati do njiv in porabiti takrat, ko je to mogoče brez ogrožanja drugih uporabnikov in narave.
Če bodo poletne suše postajale pogostejše, namakalni sistemi in vodni zadrževalniki ne bodo več le način za doseganje višjega pridelka, temveč vse pomembnejši del zagotavljanja stabilne domače pridelave hrane.
