Google pripravlja prvi resni preizkus ideje, ki je še pred nekaj leti zvenela kot znanstvena fantastika: podatkovni centri za umetno inteligenco v vesolju. V okviru projekta Suncatcher bo podjetje že prihodnji teden v orbito poslalo prototipni satelit z lastnimi TPU čipi in preverilo, ali lahko zmogljiva AI strojna oprema preživi izstrelitev, sevanje in ekstremne temperaturne razmere zunaj Zemlje.
Poudarki:
- Google bo v okviru projekta Suncatcher prvič preizkusil svoje TPU čipe neposredno v orbiti.
- Dolgoročni cilj so povezane skupine satelitov, ki bi z energijo Sonca opravljale zahtevne naloge umetne inteligence.
- Največji izzivi niso le izstrelitve, temveč tudi hlajenje čipov, vesoljsko sevanje in izredno hitre laserske povezave med sateliti.
Prvi pravi korak proti podatkovnemu centru v vesolju
Projekt Suncatcher je Google prvič javno predstavil novembra 2025. Takrat je šlo predvsem za raziskovalno idejo: namesto vedno večjih podatkovnih centrov na Zemlji bi lahko prihodnje računalniške sisteme za umetno inteligenco namestili na satelite v nizki Zemljini orbiti.
Zdaj projekt prehaja iz simulacij in laboratorijskih poskusov v dejansko vesolje.
Google je 24. septembra potrdil, da bo prototipni satelit poletel na prihajajoči skupni misiji SpaceX Transporter-18, projekt pa nastaja v sodelovanju s podjetjem Planet. Glavna naloga prvega poleta ne bo poganjanje velikega modela v orbiti, temveč preverjanje, kako se Googlovi procesorji TPU obnašajo v realnih vesoljskih razmerah.
Gre torej za tehnološki eksperiment, ne za že dokončan vesoljski podatkovni center.
Zakaj bi sploh pošiljali računalnike v vesolje?
Razlog je predvsem energija.
Današnji podatkovni centri za umetno inteligenco porabljajo ogromne količine elektrike. Poleg samega napajanja procesorjev je treba veliko energije nameniti tudi hlajenju, vse večji problem pa postajajo dostop do električnega omrežja, zemljišč in vode.
V orbiti se pojavi drugačna možnost.
Google ocenjuje, da lahko sončna plošča v ustrezni orbiti proizvede do osemkrat več uporabne energije kot primerljiva plošča na Zemlji. Satelit v primerni sončno sinhroni orbiti je lahko velik del časa izpostavljen neposredni sončni svetlobi, zato bi lahko čipe napajali skoraj neprekinjeno.
Teoretično bi lahko tako nastali veliki orbitalni računalniški sistemi, ki bi za izvajanje AI nalog uporabljali predvsem sončno energijo, ne da bi dodatno obremenjevali električna omrežja na Zemlji.
V vesolje gredo Googlovi čipi Trillium
V središču preizkusa so Googlovi Tensor Processing Units oziroma TPU, specializirani procesorji, razviti za strojno učenje in umetno inteligenco.
Podjetje je pred izstrelitvijo svoje čipe Trillium oziroma TPU v6e izpostavilo številnim brutalnim preizkusom.
Med poletom rakete lahko komponente doživijo obremenitve, ki močno presegajo običajno uporabo v podatkovnem centru. Google navaja, da lahko posamezni deli med vibracijami izstrelitve doživijo sile od približno 50 do 100 g. Čipe so zato laboratorijsko stresali po vseh treh oseh in simulirali vibracije raketnega poleta.
Rezultati so bili dovolj dobri, da je podjetje nadaljevalo priprave na orbitalni preizkus.
Sevanje je večja težava, kot se zdi
Elektronika na Zemlji je zaščitena z atmosfero in magnetnim poljem planeta. Sateliti pa so veliko bolj izpostavljeni visokoenergijskim delcem, ki lahko povzročijo napake v pomnilniku ali celo trajne okvare komponent.
Google je zato TPU čipe testiral tudi s protonskim žarkom.
Rezultati so bili presenetljivo spodbudni. Po navedbah raziskovalcev so čipi Trillium prenesli skupno ionizacijsko dozo, ki je bila bistveno večja od pričakovane izpostavljenosti med petletno misijo v predvideni orbiti. Najobčutljivejši je bil podsistem hitrega pomnilnika HBM, vendar so se nepravilnosti začele pojavljati šele pri približno trikrat večji dozi, kot jo Google pričakuje v petih letih delovanja.
Laboratorij seveda ne more popolnoma posnemati vesolja. Prav zato je naslednji korak preizkus v orbiti.
Kako hladiti AI čip tam, kjer ni zraka?
Eden najbolj zanimivih problemov projekta je hlajenje.
Zmogljivi procesorji umetne inteligence proizvajajo veliko toplote. V običajnem podatkovnem centru se ta odvaja prek zraka ali tekočinskih hladilnih sistemov.
Toda v vesolju ni zraka.
To pomeni, da ventilator praktično nima česa premikati. Toploto je treba prenesti skozi konstrukcijo satelita in jo nato oddati v okolico z radiatorji v obliki toplotnega sevanja.
Google za prototip razvija kombinacijo toplotnih cevi in radiatorjev. Sistem so že testirali v vakuumski komori, kjer so simulirali temperaturne in tlačne razmere vesolja, vendar bo šele prihajajoči polet pokazal, kako učinkovito deluje v resnični orbiti.
Sateliti bi morali med seboj govoriti z laserji
Eden samec satelit seveda ne more nadomestiti sodobnega podatkovnega centra.
Googlova dolgoročna zamisel vključuje večje skupine satelitov, pri katerih bi vsak nosil več deset TPU čipov. Ti bi morali med seboj komunicirati izredno hitro, saj sodobni modeli umetne inteligence računanje razdelijo med veliko število procesorjev.
Podjetje želi problem rešiti z laserskimi optičnimi povezavami.
V laboratorijskem demonstratorju je Google že dosegel približno 800 gigabitov na sekundo v vsako smer oziroma skupno 1,6 terabita na sekundo z enim parom oddajnikov. Za prihodnje orbitalne sisteme pa bi bile potrebne povezave z več deset terabiti na sekundo.
Sateliti bi morali ob tem leteti zelo blizu drug drugega – potencialno le nekaj sto metrov narazen – in laserske žarke izjemno natančno usmerjati med premikajočimi se plovili.
Google primerja zahtevano natančnost s ciljanjem kovanca z razdalje več kilometrov, medtem ko se obe strani premikata.
Naslednja stopnja prihaja leta 2027
Prvi polet je namenjen predvsem preizkusu same strojne opreme. Google pa že pripravlja naslednji korak.
Leta 2027 želi podjetje v orbito poslati dva satelita, s katerima bo poleg procesorjev preizkušalo tudi hitro optično komunikacijo med ploviloma. To bo bistveno bližje konceptu distribuiranega vesoljskega računalnika.
Raziskovalci so preučevali celo možnost skupin z okoli 81 sateliti, razporejenimi na območju s polmerom približno enega kilometra. Takšna konfiguracija bi omogočila razdeljevanje zahtevnih AI izračunov med več plovil.
Do dejanskega gigavatnega podatkovnega centra v orbiti je še zelo daleč.
Bi se to sploh finančno izplačalo?
Največja ovira pri vesoljski infrastrukturi je tradicionalno cena izstrelitve.
Google ocenjuje, da bi se lahko ob nadaljnjem zniževanju stroškov cena prevoza tovora v orbito do sredine tridesetih let spustila pod približno 200 dolarjev za kilogram.
Če bi se takšne napovedi uresničile, raziskovalci ocenjujejo, da bi lahko stroški orbitalnega računalniškega sistema na enoto energije postali primerljivi z nekaterimi podatkovnimi centri na Zemlji.
Toda pred takšno prihodnostjo je še dolga vrsta problemov: servisiranje okvarjene opreme, vesoljski odpadki, komunikacija z Zemljo, dolgoživost satelitov in predvsem vprašanje, ali je mogoče tako zahtevno infrastrukturo upravljati dovolj zanesljivo in poceni.
Prav zato je prihajajoči polet pomemben. Google za zdaj ne gradi podatkovnega centra med zvezdami – preverja precej bolj osnovno vprašanje: ali lahko današnji čipi za umetno inteligenco sploh uspešno delujejo v vesolju?
Če bo odgovor pritrdilen, utegne imeti prihodnost AI infrastrukture precej bolj nenavadno obliko, kot smo pričakovali.
