Peta sezona serije Hacks ima že od začetka poseben občutek. Ne zato, ker bi hotela gledalca nenehno opozarjati, da se bliža konec, temveč zato, ker vsak prizor nosi težo vprašanja, ki je serijo spremljalo od prve epizode: kaj ostane, ko aplavz utihne?
Deborah Vance se v finalni sezoni vrača kot ženska, ki je preživela skoraj vse: vzpone, padce, ponižanja, profesionalne izdaje, industrijsko pokroviteljstvo in lastno nezmožnost, da bi priznala šibkost. Jean Smart jo še vedno igra z izjemno natančnostjo. Deborah ni samo diva, ni samo legenda stand-upa in ni samo hladna mojstrica enovrstičnic. Je ženska, ki je svojo bolečino tako dolgo spreminjala v nastop, da včasih ne zna več ločiti med odrom in življenjem.
Ob njej je Ava Daniels, mlajša scenaristka, ki jo Hannah Einbinder igra z mešanico živčnosti, idealizma, sarkazma in notranje negotovosti. Njuna dinamika ostaja srce serije. Če je bila prva sezona zgrajena na spopadu generacij, je peta veliko bolj zanimiva, ker tega konflikta ne poenostavlja več. Deborah in Ava nista več samo predstavnici dveh svetov. Postali sta ustvarjalni partnerici, tekmici, skoraj družinski figuri in včasih tudi najhujši različici druga druge.
Najboljši trenutki finalne sezone nastanejo prav takrat, ko serija ne išče velikega komičnega obrata, ampak pusti, da se med njima nabere tišina. Hacks je še vedno zelo duhovita serija, vendar njen humor nikoli ni bil samo okras. Šale so tu orožje, obramba, valuta in včasih zadnji način, kako liki sploh še lahko povedo resnico. Ko Deborah izreče najbolj strupeno repliko, pogosto ne zveni, kot da želi nekoga samo raniti. Zveni kot človek, ki se boji, da bi ga kdo videl brez oklepa.
Finalna sezona je tudi zelo dobra satira zabavne industrije. Serija razume televizijo, nagrade, menedžerje, pozne nočne oddaje, javno podobo in obsesijo z zapuščino. A največja odlika Hacks je, da šovbiznisa ne prikazuje kot ločenega, neresničnega sveta. Ravno nasprotno: skozi njegovo nečimrnost pokaže nekaj zelo človeškega. Vsi liki si želijo priznanja. Vsi želijo dokaz, da njihovo delo ni bilo zaman. Vsi se bojijo, da jih bo naslednji val preprosto odnesel.
Zato peta sezona ne deluje kot dodatek, ampak kot smiseln zaključek. Deborah mora pogledati svojo kariero iz drugega kota. Ava mora ugotoviti, ali je zvestoba nekomu drugemu še vedno zvestoba sebi. Njuni konflikti niso več tako eksplozivni kot v zgodnejših sezonah, kar bo nekatere gledalce morda zmotilo. Serija je izgubila del začetne surovosti. Toda pridobila je nekaj drugega: zrelost. Ne sentimentalnosti, temveč občutek, da odnosi z leti postanejo bolj zapleteni, ne nujno bolj mirni.
Jean Smart je v zadnji sezoni še posebej dobra v prizorih, kjer Deborah ne počne skoraj ničesar. Pogled, kratek premor, rahlo zategnjena čeljust — vse to pove, koliko truda zahteva podoba ženske, ki nikoli ne sme biti videti poražena. Einbinderjeva pa Avi dovoli, da ostane nepopolna. Ava ni samo moralni korektiv starejši komičarki. Včasih je sebična, včasih prehitro užaljena, včasih boleče nespretna. Prav zato deluje resnično.
Širši odziv kritikov na finalno sezono je bil zelo pozitiven, kar potrjujeta tudi Rotten Tomatoes in Metacritic. A številke tu niso najpomembnejše. Bolj pomembno je, da se Hacks zaključi brez občutka izčrpanosti. Ne razpade v pretirano razlago, ne išče poceni šoka in ne poskuša v zadnjih minutah rešiti vsega. Namesto tega ostane zvesta svojemu tonu: ostra, pametna, malce kruta, a pod površino presenetljivo nežna.
Kot finale je peta sezona skoraj idealna za serijo, ki je od začetka govorila o ceni komedije. O tem, kaj pomeni biti smešen, ko ti ni do smeha. O tem, kako težko je ostati relevanten, ko industrija obožuje mladost, novost in hitro zamenljive obraze. In predvsem o tem, kako redko najdemo človeka, ki nas zna hkrati razjeziti, izzvati in narediti boljše.
Hacks se poslovi kot ena najboljših sodobnih televizijskih komedij — ne zato, ker bi bila vedno popolna, ampak zato, ker je razumela, da dobra komedija nikoli ni samo smešna. Vedno malo zaboli.