Evropska unija je 30. julija odprla razpis za do sedem velikanskih centrov, namenjenih učenju in poganjanju najzahtevnejših modelov umetne inteligence. Projekti naj bi združili do 10 milijard evrov evropskega in nacionalnega javnega financiranja z najmanj 20 milijardami evrov zasebnih naložb, prve izbrane lokacije pa naj bi bile znane v začetku leta 2027.
Poudarki:
- EU želi zgraditi do sedem gigatovarn umetne inteligence in zanje mobilizirati več kot 30 milijard evrov.
- Vsak center naj bi združeval najmanj 100.000 naprednih procesorjev, oblak, shranjevanje podatkov in izjemno hitre povezave.
- Slovenija že gradi manjšo tovarno SLAIF, vendar za zdaj ni potrjena kot gostiteljica nove gigatovarne.
Ne gre za tovarne robotov, ampak za ogromne računske centre
Izraz »gigatovarna umetne inteligence« lahko zveni, kot da bo v njej potekala proizvodnja robotov ali mikročipov. V resnici gre za obsežen podatkovni in superračunalniški center, optimiziran za razvoj najzahtevnejših sistemov umetne inteligence.
Takšna infrastruktura mora na enem mestu povezati:
- več deset tisoč oziroma najmanj 100.000 procesorjev za umetno inteligenco,
- zelo hiter pomnilnik in obsežne sisteme za shranjevanje podatkov,
- širokopasovne povezave med računalniškimi vozlišči,
- programsko okolje za učenje, prilagajanje in izvajanje modelov,
- varni oblak za oddaljen dostop uporabnikov,
- energetsko učinkovito napajanje in hlajenje.
Posamezna gigatovarna naj bi imela najmanj 100.000 najsodobnejših procesorjev ter povezovala računsko opremo, programsko opremo, oblačne storitve, hitra omrežja in podatkovne centre.
Današnje generativne modele je mogoče razvijati le z ogromno količino računske moči. Učenje velikega modela lahko več tednov ali mesecev hkrati zaposluje na tisoče procesorjev. Manjša evropska podjetja si takšne infrastrukture praviloma ne morejo kupiti.
Najem zmogljivosti pri največjih ameriških ponudnikih oblaka je drag in lahko odpira vprašanja glede lokacije podatkov, pogodbene odvisnosti in dostopa tretjih držav.
Javni denar bo predvsem zmanjšal tveganje zasebnim vlagateljem
Razpis vodi evropsko skupno podjetje EuroHPC. Prijavijo se lahko konzorciji ali posebne projektne družbe, v katerih sodelujejo tehnološka podjetja, ponudniki oblaka, vlagatelji, javne ustanove in drugi partnerji.
EU in sodelujoče države ne nameravajo same zgraditi vseh centrov. Z javnim denarjem bodo nastopile kot začetni naročnik računskih zmogljivosti. Tako naj bi projektom zagotovile del prihodkov, zmanjšale tveganje za vlagatelje in spodbudile najmanj 20 milijard evrov dodatnega zasebnega kapitala.
Predvidena časovnica je naslednja:
- 12. november 2026: rok za oddajo ponudb.
- Začetek leta 2027: predvidena izbira uspešnih projektov.
- V 18 mesecih po podpisu pogodbe: začetek delovanja prvih zmogljivosti.
- Poznejša faza: širitev centrov z denarjem iz proračunskega obdobja EU 2028–2035.
Zadnja točka je tudi pomembna omejitev. Celotnih deset milijard evrov javnega financiranja še ni zagotovljenih v sedanjem evropskem proračunu. Večina denarja je predvidena v naslednjem večletnem finančnem okviru, o katerem se morajo države članice še dogovoriti.
Zakaj Evropa potrebuje več kot obstoječih 19 tovarn UI
EuroHPC že vzpostavlja mrežo 19 evropskih tovarn umetne inteligence. Te podjetjem, raziskovalcem in javnim ustanovam omogočajo dostop do superračunalnikov, strokovne podpore, podatkov in orodij za razvoj rešitev.
Gigatovarne bodo večji razred infrastrukture. Namenjene bodo predvsem učenju tako imenovanih temeljnih oziroma mejnih modelov, ki vsebujejo zelo veliko število parametrov in jih je pozneje mogoče prilagoditi za zdravstvo, industrijo, znanost, javno upravo ali poslovne aplikacije.
Evropska komisija pričakuje, da bo sedem centrov več kot podvojilo trenutno razpoložljivo evropsko računsko zmogljivost za umetno inteligenco. Posamezna gigatovarna naj bi bila po predvidenem številu procesorjev približno štirikrat večja od današnjih evropskih centrov za UI.
Cilj ni le hitrejše učenje modelov. Bruselj želi zmanjšati odvisnost od peščice ameriških ponudnikov oblaka in omogočiti, da občutljivi podatki ostanejo v infrastrukturi, ki deluje po evropskih pravilih o varnosti, zasebnosti in nadzoru.
Nova infrastruktura naj bi bila dostopna zagonskim podjetjem, hitro rastočim družbam, malim in srednjim podjetjem, industriji, raziskovalnim ustanovam ter javnim organom. Konkretne cene in pravila dodeljevanja računske moči še niso določeni.
Procesorji bodo kljub evropski suverenosti večinoma tuji
EU govori o tehnološki suverenosti, vendar Evropa trenutno ne proizvaja najzmogljivejših procesorjev, ki jih potrebujejo takšni centri. Komisija je zato z AMD, Nvidio in Qualcommom podpisala pisma o nameri za dobavo čipov konzorcijem, ki bodo sodelovali na razpisu.
To še niso pogodbe o nakupu in ne pomenijo, da so bili dobavitelji že izbrani. Razpis naj bi med merili upošteval tudi ukrepe proti preveliki vezanosti na enega ponudnika.
Konzorciji bodo morali pokazati, kako bodo lahko infrastrukturo pozneje razširili ali vključili drugo strojno in programsko opremo. Evropska suverenost bo zato sprva pomenila predvsem evropsko lokacijo, upravljanje, pravila dostopa in nadzor podatkov, ne pa povsem evropske dobavne verige.
Prav dobava čipov, električne energije in opreme za hlajenje bo med največjimi praktičnimi omejitvami. Veliki centri umetne inteligence zahtevajo ogromne priključne moči, stabilno električno omrežje in učinkovito odvajanje toplote.
O dejanskem okoljskem vplivu ne bo odločalo le število procesorjev, temveč tudi lokacija, vir energije, način hlajenja in morebitna uporaba odpadne toplote. Skrbi glede porabe vode, električne energije in vpliva podatkovnih centrov na lokalne skupnosti so se v Evropi in drugod že okrepile.
Kaj to pomeni za Slovenijo in SLAIF
Slovenija že sodeluje v evropski mreži z lastno Slovensko tovarno umetne inteligence SLAIF. Projekt, ocenjen na 135 milijonov evrov, vključuje nov superračunalnik v Mariboru, ki naj bi do leta 2027 nadomestil sistem Vega.
Namenjen bo raziskovalcem, javni upravi ter prvič v večjem obsegu tudi slovenskemu gospodarstvu. Podjetja naj bi prek SLAIF-a dobila dostop do računske moči, pripravljenih modelov in strokovne podpore za razvoj rešitev.
SLAIF in nova gigatovarna nista ista projekta. Slovenska tovarna bo regionalno vozlišče za dostop do računske moči, strokovnega znanja in razvoja modelov, gigatovarne pa bodo precej večji evropski centri za učenje najzahtevnejših sistemov.
Za zdaj ni uradne potrditve, da bo ena od sedmih gigatovarn stala v Sloveniji. Razpis pa omogoča tudi čezmejne in porazdeljene projekte, zato bi se slovenske ustanove ali podjetja lahko vključila v širši konzorcij, tudi če glavno podatkovno središče ne bi bilo v Sloveniji.
Za domača zagonska in industrijska podjetja bo najpomembnejše, pod kakšnimi pogoji bodo lahko najela zmogljivosti. Cene, prednostne skupine uporabnikov in konkretni načini dostopa še niso objavljeni.
Velik načrt, ki ga bo odločil izvedbeni tempo
Evropski načrt ima jasno logiko: brez lastne računske infrastrukture je težko razvijati konkurenčne modele, varovati občutljive podatke in graditi domače ponudnike umetne inteligence.
Hkrati objava razpisa še ni dokaz, da bodo vsi centri res zgrajeni v napovedanem obsegu. Uspeh bo odvisen od pravočasnega financiranja, dovoljenj, električnih priključkov, dobave procesorjev in sposobnosti konzorcijev, da centre napolnijo z uporabniki.
Prve konkretne odgovore bomo dobili po 12. novembru, ko bo jasno, koliko ponudb je prispelo ter katere države so pripravljene zagotoviti primerne lokacije, energijo in nacionalni delež denarja.
Če bo načrt izveden, bo šlo za največjo skupno evropsko naložbo v računsko infrastrukturo za umetno inteligenco doslej. Za uporabnike ne bo pomenila nove aplikacije čez noč, lahko pa bo odločila, ali bodo prihodnje evropske storitve umetne inteligence nastajale na domači infrastrukturi ali še naprej predvsem v podatkovnih centrih zunaj Evrope.
