Leta 1987 je Rick Astley z globokim glasom in pesmijo »Never Gonna Give You Up« postal eden najbolj prepoznavnih mladih pevcev na svetu. Njegov prvenec »Whenever You Need Somebody« je osvojil britansko albumsko lestvico, sledile so nove uspešnice in nastopi pred občinstvom, ki je poznalo vsak refren. Toda le nekaj let pozneje je naredil nekaj, česar od mladega zvezdnika skoraj nihče ni pričakoval: pri 27 letih se je umaknil iz glasbenega posla.
Danes, pri 60 letih, znova nastopa v velikih dvoranah in izdaja nove pesmi. Med mladeničem iz znamenitega videospota in glasbenikom, ki je letos nastopal po britanskih arenah, pa je zgodba o družini, neprijetni plati slave in vrnitvi, pri kateri je svojo vlogo odigral tudi internet.
Poudarki:
- Rick Astley se je leta 1993 pri 27 letih umaknil iz glasbenega posla, v katerem se ni več dobro počutil.
- Leta 2016 je z albumom »50« po 29 letih ponovno dosegel prvo mesto britanske albumske lestvice.
- Pri 60 letih ostaja dejaven: leto 2026 so zaznamovali koncerti, novi skladbi in desetletnica njegovega velikega povratka.
Glas, zaradi katerega so si ga zapomnili že ob prvi pesmi
Astleyjeva pot do slave je vodila skozi sodelovanje s producentsko ekipo Stock Aitken Waterman, ki je močno zaznamovala pop osemdesetih. S Petom Watermanom je začel sodelovati pri devetnajstih, po obdobju lokalnih skupin pa je vstopil v glasbeno okolje, kjer so nastajale mednarodne uspešnice.
»Never Gonna Give You Up« je leta 1987 pet tednov vztrajala na prvem mestu britanske lestvice singlov. Uspeh se je nadaljeval s skladbami »Whenever You Need Somebody«, »When I Fall in Love« in »Together Forever«. Slednja je v Veliki Britaniji prišla do drugega mesta, zato bi bilo njegovo zgodnjo kariero napačno skrčiti na eno samo uspešnico.
Za poslušalce je bil predvsem mlad pevec z glasom, ki je zvenel precej zreleje od njegove podobe. Za Astleyja pa je uspeh pomenil tudi nenadno spremembo vsakdanjika: snemanja, promocijo, potovanja in življenje, pri katerem je bilo vedno manj prostora zunaj glasbenega urnika.
Prav ta razlika med privlačno podobo pop zvezdnika in njegovim dejanskim življenjem pomaga razumeti odločitev, ki je sledila v devetdesetih.
Pri 27 letih je imel dovolj
Leta 1993 se je Astley umaknil iz glasbene industrije. Za nekoga, ki ga je občinstvo še vedno povezovalo z mladostjo in uspehom, je bila to nenavadno zgodnja »upokojitev«. Vendar njegova poznejša pojasnila kažejo, da je šlo za precej več kot za premor med albumoma.
V pogovorih o tistem obdobju je opisoval nezadovoljstvo s poslom, v katerem je prodajanje glasbe prevladalo nad veseljem do njenega ustvarjanja. Pomembnejše mesto je dobilo tudi družinsko življenje s partnerko Lene Bausager in njuno hčerko. Želel je biti prisoten doma, kar je bilo ob dotedanjem tempu težko.
Toda odhod sam po sebi ni odpravil vseh težav. V predstavitvi svoje avtobiografije je pozneje pojasnil, da je ob koncu slave občutil olajšanje, hkrati pa ni vedel, kaj naj počne z življenjem po njej. Obdobje zunaj industrije mu je omogočilo razmislek in terapijo, s katero se je spoprijemal tudi z izkušnjami iz otroštva.
Za njegovo zgodbo je zato pomembno, da vrnitve ne razumemo kot preprostega nadaljevanja tam, kjer je nekoč končal. Vmes je moral ugotoviti, kakšen odnos do glasbe sploh želi imeti.
Internet ga je predstavil generaciji, ki njegovega vzpona ni doživela
Medtem je njegova najbolj znana pesem dobila povsem novo življenje. Spletna potegavščina, imenovana »rickrolling«, uporabnika prek povezave, ki obljublja nekaj drugega, pripelje do videospota »Never Gonna Give You Up«.
Tako je Astley postal prepoznaven tudi med ljudmi, ki leta 1987 še niso bili rojeni. Stari videospot se je znašel v novem okolju, njegova pesem pa je iz radijskega spomina prerasla v del internetne kulture. Pevec je v poznejšem intervjuju povedal, da ceni novo življenje, ki mu ga je prinesla nepričakovana spletna priljubljenost.
Toda pozornost na spletu in zanimanje za novo glasbo nista isto. Pravi preizkus njegove vrnitve je prišel, ko je občinstvu ponudil nove avtorske skladbe.
Album »50« je pokazal, da občinstvo zanima tudi njegova nova glasba
Leta 2016 je izdal album »50«, poimenovan po takratni starosti. Pesmi je napisal, posnel in produciral sam, s čimer je v ospredje stopil tudi kot avtor in glasbenik, ki želi odločati o svojem ustvarjanju.
Album je dosegel prvo mesto britanske lestvice. Od njegovega prejšnjega albuma na vrhu, prvenca »Whenever You Need Somebody«, je minilo 29 let. To je bil konkreten uspeh novega dela, ki je njegovi vrnitvi dal težo tudi zunaj nostalgije.
Sledila sta albuma »Beautiful Life« leta 2018 in »Are We There Yet?« leta 2023. Njegov novejši katalog tako ponuja precej več, kot bi pričakoval poslušalec, ki se ustavi pri znamenitem refrenu iz osemdesetih.
Drugačno plat je pokazal tudi na festivalu Glastonbury leta 2023, kjer je s skupino Blossoms izvajal pesmi The Smiths. Med njimi je bila »There Is a Light That Never Goes Out«: srečanje glasbenika in repertoarja, ki ga marsikdo ne bi povezal z njegovo zgodnjo pop podobo.
Rick Astley danes: pri 60 letih pred občinstvom, ki pozna različna obdobja njegove kariere
Kako je torej videti danes? Aktualno primerjavo z mladeničem iz videospota ponujajo fotografije njegovega nastopa v Newcastlu 11. aprila 2026. Gre za dokumentiran letošnji koncert, na katerem je že kot šestdesetletnik nastopil z bendom, mikrofonom in tudi kitaro.
Poročevalec s koncerta je opisal sproščenega, hudomušnega pevca, ki se je pošalil tudi na račun svoje starosti. Na programu so bile stare uspešnice in novejše skladbe, med njimi »Raindrops«. »Never Gonna Give You Up« je prišla ob koncu večera, kot pesem, ki povezuje različne generacije njegovega občinstva.
Letošnje dogajanje vključuje skladbi »Waiting On You« in »Raindrops« ter jubilejno izdajo albuma »50«. Njegova uradna stran za 19. oktober 2026 navaja tudi nastop na festivalu Baloise Session v Baslu. Glasba torej ostaja del njegovega sedanjika.
O vmesnih letih je spregovoril še v avtobiografiji »Never«, ki je v britanski trdi vezavi izšla oktobra 2024. V njej je javni podobi dodal osebno ozadje: od odraščanja in nenadnega uspeha do umika ter ponovnega iskanja ustvarjalnega zadovoljstva.
Njegov naslednji nastop zato ni zgolj priložnost, da bi občinstvo še enkrat slišalo pesem iz leta 1987. Za njo danes stoji glasbenik, ki je izkusil tudi življenje brez odra in se nato odločil, da se nanj vrne.
