Mojca Stritar Kučuk, ljubiteljica hribov, potovanj in jamarstva. Mojco najbolj navdihujejo dolgi trekingi, davno pozabljena brezpotja, turno smučanje, jamarstvo ter pristopi na visoke gore. Odkar ima družino, se je usmerila še na pohodništvo z najmlajšimi. Zato ni naključje, da je poleg planinskega vodnika v treh delih Slovenska planinska pot sodelovala tudi pri nastajanju Planinskega zabavnika za otroke od 4. do 9. leta. Delovni zvezek o gorah z nalogami za zabavo, ustvarjanje, učenje in vzgojo prek igre, ustvarjalnosti in miselnih izzivov otroke prijazno uvaja v planinski svet. Poučno, a hkrati zabavno jim približa, kaj vse lahko doživijo v hribih, odrasle pa kot ljubeče in odgovorne osebe navdihuje, zakaj je čas, preživet z otroki skupaj na primernih izletih v gorskem svetu, tako neprecenljivo dragocen. In predvsem, da so oni tisti, ki peljejo otroke v gore. Kot večina staršev, izjavi nekje, želi svojim otrokom dati le najboljše, najboljša različica Mojce pa je prav v hribih.
V blogu, ki ga piše že več kot desetletje, se predstavi za noro – ne nujno v tem vrstnem redu – na svojo družino, hribe in delo, od koder jo, slovenistko z doktoratom, že dolgo poznam. Njeno povprečno jedrno štiričlansko družino sestavljajo še osemletna hčerka, tri leta mlajši sin in mož, prav tako navdušen pohodnik.
Jabolko res ni padlo daleč od drevesa, če sodiva po tebi in bogati gorniški tradiciji družine, iz katere prihajaš. Vodnik Z otroki v gore, ki je pred leti izšel pri založbi Sidarta, sta podpisala tvoja starša Urška in Andrej Stritar.
Pri meni se je veselje do narave res tako rekoč začelo že ob rojstvu, a to še ni nobeno jamstvo, da se te to veselje drži za zmeraj. Mojega brata je na primer minilo v puberteti in šele v zrelejših letih se je vrnil k hribom.
Mene pa se je pohodništvo res zelo uspešno prijelo. Nikoli nisem imela nobene krize, nobenih pomislekov. To dejansko počnem že od rojstva in brez predaha. In to bom počela vedno, do smrti.
Hribe imaš rada zato, berem, ker si tam širiš obzorja, imaš priložnost za samopotrjevanje, si prečistiš duha ipd., pa tudi zaradi »muskelfibra« dan zatem, dolgih dni nekje na severu Evrope, dremeža na soncu po uspešnem vzponu, vedno novih razgledov, gozdnih sadežev nekje ob poti, ki postaja vse lažja … Je res to vse tisto, kar te v njih tako zelo navdušuje, da se vedno znova vračaš tja?
Nimam odgovora. To je zame tako zelo intimna tema, da o njej ne razpredam. Lahko izpade kičasto. Ko beremo članke, v katerih avtor na primer opisuje, kako je z ostrega grebena opazoval sončni zahod in se pri tem v stiku z naravo počutil izjemno izpolnjenega, se bere kot »en zlajnan kič«, podobno je s fotografijami na družbenih omrežjih, ampak tako res takrat vso to naravo globoko doživljamo. Iz tega se napajamo za naprej, počutimo se tako zelo izpolnjene, da želimo svojo izkušnjo podeliti še z drugimi, saj gre v resnici za izjemno, izjemno močna doživljanja.
Strast do pohodništva je po eni strani povezana z doživljanjem narave, po drugi pa s preizkušanjem svojih psihofizičnih moči?
Starejša, kot sem, bolj se zavedam, da lahko vsak zase v gorah najde izzive glede na to, koliko zmore. Ko si mlad in ves »naspidiran«, bi kar tekal po hribih. Hribi pa so prav tako izziv za tiste že v letih ali pa za mlade družine. Vedno nas spremljajo izzivi, ki si jih zadamo v skladu s svojimi močmi.
Verjamem, da smo ljudje bitja, ustvarjena za hojo, sedenje name zelo slabo vpliva. Že ko hodim, se počutim precej bolje. Lahko sedim cel dan doma za računalnikom in delam za službo, ampak v tistih nekaj minutah, ko grem kilometer peš do vrtca po otroke, dobim največ idej. Ko hodim in sem na zraku, se mi v glavi zgodi vse mogoče.
Kot odgovarja Erling Kagge, pohodnik in avtor svetovne uspešnice Hoja – korak za korakom, na vprašanja, zakaj hodimo in kakšen je naš cilj: pri hoji se odpravimo na pot odkrivanja in raziskovanja … Gibanje v naravi pa povezuješ še z drugimi aktivnostmi, kot so treking, turna smuka, jamarstvo …
Moja osnovna ljubezen so hribi. Večina vsega, kar si naštela, je način premikanja po hribih. Recimo turna smuka je zame zimska varianta hoje v hribe. Prav vesela sem, da je januarja sneg pobelil pokrajino, turno smučanje je zame ena najlepših disciplin hoje v gore. Plezanje me nikoli ni prav zares pritegnilo, ker si usmerjen v zelo ozek problem: imaš steno, ki jo moraš preplezati. V njej prebiješ cel dan, jaz pa imam raje široke razglede. Raje hodim in opazujem, kako se pred menoj odpirajo nova obzorja. Zato imam tudi rada trekinge, ko več dni zapored hodimo po gorah. To me nepopisno osrečuje. Sama po navadi izbiram ture, ki nimajo označenih poti.
Jamarstvo pa je nekaj povsem drugega.
Jamarstvo je izjemno lepa dejavnost, je pa zelo specifična. Vsekakor ni primerna za vse. Tlačiti se v ozke luknje, po blatu, se spuščati v brezna – to res ni za vsakogar … Prav tako pa je povezano z naravo. Alpinizem je bolj individualističen, spremlja ga tudi veliko ega, medtem ko je jamarstvo izrazito timska dejavnost. Tam en sam človek nič ne more. Potrebna je ekipa, zato da pod zemljo spravi opremo, vrvi idr. Prav med jamarji sem srečala veliko odličnih ljudi, tovarišev ter tudi dodobra spoznala, kaj to pomeni ekipa, »držati skupaj«.
A ponuja popolnoma drugačen svet: zunaj svetloba, znotraj tema …
Dobesedno ja, metaforično pa ne. Ljudje, ki se ukvarjamo z jamarstvom, naredimo iz tega predvsem svetlo dejavnost. Dandanes je tudi v tej disciplini že toliko tehničnih pripomočkov, da tema ni več noben problem.
Pišeš dnevnik, so zapisi z bloga odlomki od tam?
Ne, imam svoj hribovski dnevnik. Vanj si zapisujem vse ture, pohode. To navado sem dobila od svojega očeta. Dnevnik sem začela pisati že v osnovni šoli. Imam zelo natančno evidenco, kdaj sem kje bila in s kom in kako je bilo.
Potepala si se tako rekoč že povsod po svetu.
Pogosto slišimo, kako so naše gore najlepše, a to lahko izjavi samo nekdo, ki še nikoli ni bil kje drugje po svetu. Čim greš čez mejo, ugotoviš, kot je rekel moj brat: »Slovenija je dobra za veliko stvari, odlična pa ni za nič.« Pri nas imamo dobre razmere za plezanje, smučanje, soteskanje ipd., a ko greš v Avstrijo na tiste ogromne zaobljene kuclje, ki so visoki in imajo vsako leto dovolj snega, so razmere tam ne le dobre, ampak resnično odlične za turno smuko. Ali pa kakšen užitek je lahko plezanje v italijanskih stenah v Dolomitih!
Na potovanje ne grem, če tam ni hribov. Me ne pritegne. Bila sem v Himalaji, Indiji, v Severni in Južni Ameriki, v Avstraliji … Spoznala sem kar nekaj gora v tujini, težko izpostavim eno samo. Trekingi po Himalaji so vsakokrat noro doživetje. Hodiš po dolinah in dejansko potrebuješ kar cel teden, da morda prideš do konca. To je za nas nepredstavljivo! Katero od triglavskih dolin prehodiš v nekaj urah. Tudi moč narave se ti tam razodene drugače kot pri nas. Ko sva bila z možem na trekingu v Langtangu v Himalaji in se je nenadoma iz lepega dne pojavilo sneženje z meglo, sva se v dveh urah v popolni belini komaj prebila do najbližje vasi. Spoznaš, kako zelo smo nemočni in da je vse, kar lahko naredimo, da spoštujemo naravo in se umaknemo takrat, ko je čas za umik.
Zelo povezano se čutim z Južno Ameriko – Andi so mi zelo pri srcu, več kot pol leta sem sama potovala po Južni Ameriki, prepotovala vse Ande od juga do severa. Zelo rada pa imam vulkane. So odločni opomniki nam, ljudem, kako smo samo majcene mravljice na planetu. Če se Zemlja odloči, da bo drugače, bo pač drugače.
Najraje izbiraš med zahtevnejšimi potmi. Tudi kot avtorica drugega dela vodnika Slovenska planinska pot, ki opisuje vrhove, kot so Triglav, Razor, Prisojnik in Jalovec.
Slovenska planinska pot pelje po označenih, markiranih poteh in v tem smislu je res zahtevna. Na Planinski zvezi Slovenije smo vodnik razdelili na tri dele. Prvi opisuje pot od Maribora do Dovjega oziroma Mojstrane, drugi del od tam do Petrovega Brda, tretji del pa od Petrovega Brda do morja. Najmanj zahteven je zadnji del, vmes pa so res tudi zelo zahtevne, zavarovane poti.
Je pa res, da zahtevnost ni le objektivna, ampak tudi subjektivna. Tudi na Nanosu pohodnike lahko doletijo zelo zahtevne razmere, zelo resne nevarnosti. Razmeram se je treba vedno prilagajati. V zadnjih letih, ko opažamo velik porast pohodništva in se veliko ljudi skorajda brez izkušenj odpravi v hribe, prihaja tudi do nesreč in neljubih dogodkov prav zato, ker se mnogi ne prilagodijo situaciji, ne upoštevajo razmer … In potem pride do nesreč, reševanj, tudi smrtnih primerov. V zadnjih desetletjih imamo veliko takšnih primerov, ki so me osebno zelo pretresli. Npr. človek umre zaradi podhladitve sredi poletja v Kamniških Alpah. Kako lahko zmrznejo ljudje sredi zime na zelo dobro poznanem vrhu v Julijskih Alpah … Vse to je tako nepotrebno. Ljudje rinejo in rinejo, in ko ne morejo več, pokličejo helikopter. Ampak helikopter ne more vedno priti. Ponoči, v vetru ne more leteti. Ljudje se morajo takrat rešiti in preživeti sami.
Kaj pa prevelika množica in s tem povezan hrup ob istem času in na istem kraju – na kateri od popularnih destinacij?
Prav zato ne želim priporočati nekih konkretnih izletov, ker bo potem tam avtomatično (pre)več ljudi. To je vsaj zame eden največjih problemov, kar se tiče hribov, v zadnjih letih. Ko so v covidnem obdobju za nekaj časa prepovedali pretok ljudi med občinami, se je koncentracija na ljubljanskih gričkih tako zelo povečala, da se je marsikdo spraševal o smislu omenjenega zapiranja. Ko izbiram destinacije za svojo družino, je glavni kriterij pri tem, ali bo tam veliko ljudi ali ne. Zato v Tamar preprosto ne gremo. Ali pa občudovati zlate macesne na Pokljuko, na Sedmera jezera ali na Slemenovo špico nad Vršičem … vsaj za vikend ne.
Medtem ko se nekateri zgražajo nad idejami o dovolilnicah za dostop do Triglava oziroma o dnevnih omejitvah obiskovalcev, je to v tujini stalna praksa, npr. v Tatrah, na Tenerifu na Kanarskih otokih na najvišjem vrhu prav tako. Število obiskovalcev, kjer je sicer gneča nepopisna, je treba omejiti, zato ker okolje tega ne prenese. Tudi ni varno. Samo spomnimo se, kako je na Triglavu pred časom strela udarila v pohodnike … V takšnem vremenu sploh ne bi smeli iti na vrh. A množica ti daje varljiv občutek varnosti in greš. A to še ne pomeni, da strela ne bo udarila prav tja!
Odkar imaš družino, leta 2014 se je rodila hčerka, dve leti in pol za tem pa še sin, pa si začela prakticirati še pohodništvo z najmlajšimi.
Za to, kako otroke vpeljati v to dejavnost, nimam nobenega recepta. Z možem sva že od začetka vzpone, hojo in vse drugo, povezano s tem, prilagajala otrokoma. Od trenutka, ko se je hčerka rodila, smo začeli hoditi okrog. Ne zaradi nje, zaradi mene! Ker brez tega pač ne morem. Ni bilo izbire. Pri zelo majhnih dojenčkih je pohod zelo preprost. Otroka namestiš v nosilko, si ga privežeš na trebuh, kjer je v stiku s staršem in se počuti prijetno. Kasneje otroka preselimo v nahrbtnik, tam pa se pojavi element mraza: zebe ga v roke in noge, zato je treba misliti tudi na to in pohod ustrezno prilagoditi. Nov izziv se nam je pojavil, ko se je rodil sin, hčerka pa je postala pretežka, da bi jo še nosili, in je morala hoditi sama. Takrat se je dolžina naših izletov najbolj skrajšala.
Za nekoga, ki veliko hodi in je od tega odvisen tako kot jaz, so otroci zato zelo velika sprememba. Na začetku mi ni bilo lahko. Blog je bil zame takrat neke vrste ventil, da sem lahko dala svoje »frustracije« glede materinstva iz sebe.
Seveda grem v hribe lahko sama ali pa dava otroka v varstvo starim staršem. A za to se še danes zelo redko odločava. Otrok za naju ni nobeno breme, ki bi ga hotela predati nekomu, zato da bi midva svobodno letala okrog. Zdaj, ko sta oba že večja, skočim na kakšen hrib kdaj zjutraj ob sobotah sama. Bistveno pa se nama z možem zdi, da smo skupaj, da skupaj preživljamo čas. Da gremo skupaj v hribe in se skupaj soočamo z izzivi. Otroke imamo vendar zato, da smo z njimi, saj zato pa smo družina!
Kaj svetuješ staršem z majhnimi otroki? Katera so osnovna pravila, opozorila, preden se mlada družina odpravi v hribe?
Zdi se mi dobro, da starši vejo, kaj počnejo. Najprej se informirajte. Za začetek si izberite kaj lažjega. Obstaja ogromno literature, vodnikov, spletnih strani in facebook skupin. Ljudje tam sprašujejo stvari, ki so bile že neštetokrat razložene oziroma predstavljene, kar kaže na to, kako malo ali nič ne vedo o hribih, pohodništvu ipd. Torej, najprej poguglajte, potem pa te informacije še spustite skozi filter zdrave pameti.
Še vedno pa velja vse tisto, kar sta že moja starša napisala v omenjeni knjigi Z otroki v gore. Zelo pomembno je zavedanje, da gremo MI z otroki v gore in ne oni z nami. To pomeni, da smo MI tisti, ki zanje izberemo primerno destinacijo. To je tura, ki je primerna zmogljivostim otroka glede dolžine in zahtevnosti poti. Zelo pomembna je ustrezna oprema. Pomembno je, da imamo dobro obutev, ne takšne z gladkimi podplati, ki drsijo še trikrat bolj, ko drsiš po mokrem listju ali blatu.
Torej, najprej izbor destinacije, potem oprema, pa dobra obutev, nato nahrbtnik in njegova vsebina, še prej pa kodeks obnašanja v hribih.
Normalno je, da ne mečemo smeti na tla, normalno je, da se pozdravljamo, normalno je, da ne povzročamo pretiranega hrupa, normalno je, da ne valimo kamnov po bregu, ker je lahko kdo pod nami in ga poškodujemo …
V času korone, ko so ljudje začeli množično obiskovati hribe, smo videli, da vse to, kar sem pravkar omenila, ni samoumevno. Zelo me vedno znova zmoti, če mimoidoči ne po-/od-zdravi. V hribih je dandanes še vedno premalo spoštovanja – spoštovanja do ljudi, ki jih srečuješ na poti, in do narave. Na primer miselnost, da nekaj »zborbaš«, če si dovolj natreniran. In tako nekateri rinejo v hribe za vsako ceno, ne glede na vremenske razmere. Ker takšni posamezniki to »zborbajo«, ker so močni, ker nikoli ne obupajo. Oprostite, sama sem velikokrat obupala, ker je narava močnejša od mene. Ko pride nevihta, vihar, veter, sneženje, plazovi …, takrat ti nobena borbenost nič ne pomaga! Takrat se moraš samo umakniti in preživeti. Spoštovati je treba sile, ki so močnejše od nas.
Si soavtorica prvega izmed dveh Planinskih zabavnikov, ki je tudi nekakšen priročnik za starše.
To je delovni zvezek, namenjen otrokom in staršem, da bi otroci na zabaven način kaj izvedeli o hribih. Zdi se mi, da je kar velik problem, kako se danes približati mladim, jih nagovoriti glede ustrezne opreme, bontona v hribih. Ni problem vzgajati ljudi, ki so v planinskih društvih, težko pa je doseči tiste, ki letajo sami po hribih in večino informacij dobijo na telefonih od raznih vplivnežev, klasične oblike komuniciranja pa jih ne dosežejo. Mogoče je bil tudi Planinski zabavnik neke vrste poskus, kako otroke že od malih nog motivirati za pohodništvo. Zabavnik pa ima tudi to vlogo, kako otroke odtegniti od zaslonov, da vzamejo v roke svinčnik in so aktivni na papirju. Zasloni so zagotovo eden od izzivov naše dobe pri vzgoji.
Kako pa otroci doživljajo hojo v naravi in hribe?
Otroci motivacije za hojo nimajo. V njej ne uživajo. Tudi ves estetski vidik narave je verjetno bolj v drugem planu. Navdušimo jih lahko le z zunanjimi faktorji. V naši družini dobita otroka vsak svojo škatlico, v njej je pet bombonov za po poti. Ne gre toliko za sladkarije, ampak da bosta z vsebino te škatlice lahko prosto razpolagala. V hribih se pač sme jesti sladkarije. Na vrhu z možem poskrbiva še za »škratke«, ki jima nastavijo kakšno malenkost. Tudi to ju spodbudi k hoji. Otroka se na začetku ture resda pogosto upirata, a vsakokrat, ko je vzpon že za nami, radostno skačeta in letata v naravi. In kako neverjetno spretna sta! Ob koncu dneva se nikoli ne pritožujeta, da smo šli ven. Pa saj je normalno, tudi otroci potrebujejo gibanje na prostem. Ne gre za to, da bi hotela z možem iz njiju narediti vrhunska alpinista. Ko bosta starejša, se bosta lahko sama odločila, ali bosta še naprej zahajala v hribe.
Iskreno pa verjamem, in to tako na podlagi svojih izkušenj iz otroštva kot zdaj v vlogi starša, da so družinski izleti v hribe pravzaprav ena od najboljših dejavnosti, ki jih lahko počnemo skupaj. Od tega imajo nekaj tako starši kot otroci. Kaj lahko še tako dobrega počenjaš z otroki? Če smo vsi skupaj doma, vsak od nas dela kaj zase: mama v kuhinji, oče v kleti nekaj popravlja, otroka se igrata vsak po svoje … Lahko greš z njimi na igrišče, stojiš zraven in brskaš po telefonu. Lahko greš v nakupovalni center – ja, super, mama gleda izložbe, otroci pa brskajo po telefonu …. Ni aktivnosti, pri kateri bi oboji lahko kaj koristnega počeli in se pri tem dobro počutili. Ko pa hodimo, smo skupaj na svežem zraku, se pogovarjamo, si pripovedujemo zgodbice, se prepiramo, razpravljamo, se gremo uganke.
Poleg tega pa smo pri hoji v hribe usmerjeni v nek cilj, ki ga bomo dosegli ne glede na to, ali nam bo pri tem tudi malo nelagodno ali bomo pri tem trpeli, če ne celo izgubili volje. Vsak izmed nas se mora pač malo potruditi. To se mi zdi zelo pomembna stvar pri vzgoji.
Pri vzponih, padcih in sestopih glede vzgoje je pomembna vloga obeh staršev: kako pri tem sodelujeta, se podpirata, si razdelita razna opravila. Kaj vse je potrebno za zdravo dinamiko v družini?
To je bitka, ki traja vsak dan. Vsak dan se uglašujeva. Res je zelo pomembno, da imata starša neko skupno splošno usmeritev. Dobro je tudi, da so vse vloge v družini pokrite – kar se tiče varnosti in kar se tiče postavljanja meja. Hoja je najbolj osnovna dejavnost, pri kateri je tudi treba postavljati meje. Ko gre za neko nevarnost, sva midva odrasla tista, ki rečeva, tako in tako bo in nič drugače. Pika. Kdaj mora otrok odraslemu dati roko. Ali pa pustiti, da ga naveževa na vrv.
V naši družini so vloge malo obrnjene. Jaz sem tista, ki je malo bolj ostra, postavlja meje in določa, kaj se sme in česa ne. Moj mož je malo bolj blag, bolj nežen. Glavno je, da se lepo dopolnjujeva in pretežno trobiva v isti rog.