Tradicionalni jutranji tek z biki v španski Pamploni se je v soboto končal z resno poškodbo enega od tekačev. Med petim tekom letošnjega festivala San Fermín se je eden od šestih bikov že na začetku 875 metrov dolge poti ločil od črede in silovito trčil v skupino ljudi. Enemu od udeležencev je z rogom zadel obraz.
Po podatkih lokalne bolnišnice je po približno dve minuti in pol dolgem teku zdravniško pomoč potrebovalo še najmanj 12 ljudi. Večina naj bi se poškodovala pri padcih in trkih na mestnih ulicah, kjer se vsako jutro med festivalom pred biki zbere množica domačinov in turistov.
Poudarki:
- V petem teku festivala San Fermín je bik tekača z rogom zadel v obraz, več drugih ljudi je bilo poškodovanih.
- Tek v Pamploni je dolg 875 metrov, letos pa dogodek poteka tudi ob stoletnici Hemingwayjevega romana Fiesta.
- Kritiki opozarjajo, da takšne prireditve ne ogrožajo le ljudi, temveč bikom povzročajo hud stres in trpljenje.
Bik se je ločil od črede in povzročil kaos
Jutranji tek se je začel kot običajno: šest bikov in spremljevalni voli so iz ograde stekli proti mestni areni, skozi ozke ulice starega dela Pamplone pa so pred njimi tekli številni udeleženci. Toda že kmalu po začetku se je eden od bikov ločil od skupine.
Po poročilih tujih agencij je črni bik pri tem silovito pritekel v množico tekačev. Eden od njih je bil zadet v obraz, pri čemer je šlo za najresnejšo poškodbo tega teka. Posnetki in pričevanja kažejo, da so številni udeleženci v trenutkih največje gneče težko ocenili, kje se nahajajo živali in kam se premikajo.
Poleg ranjenega tekača so zdravniško pomoč poiskali še drugi udeleženci. Utrpeli so udarce, odrgnine, poškodbe pri padcih in posledice prerivanja na tlakovanih ulicah. Takšni množični padci so v Pamploni pogosti, saj se v ozkih delih trase hitrost bikov, panika in gostota tekačev hitro združijo v izjemno nevarno situacijo.
Festival, ki privablja množice, a vsako leto odpira ista vprašanja
Tek z biki je del osemdnevnega festivala San Fermín, ki traja do 14. julija. Letos ima prireditev še dodatno simbolno težo, saj mineva sto let od izida romana Fiesta oziroma The Sun Also Rises Ernesta Hemingwaya. Prav Hemingway je s svojim pisanjem veliko prispeval k svetovni prepoznavnosti Pamplone in njenih divjih poletnih praznovanj.
Zgodovina praznovanj v Pamploni sega v srednji vek, teki z biki po mestnih ulicah pa so dokumentirani že več stoletij. Danes dogodek vsako leto privabi množice obiskovalcev z vsega sveta, med njimi tudi veliko tujcev, ki nimajo izkušenj s takšnimi teki.

Prav to povečuje tveganje. Tek je kratek, vendar izjemno nepredvidljiv. Biki tehtajo več sto kilogramov, premikajo se z veliko hitrostjo, trasa pa poteka po ozkih ulicah, kjer je malo prostora za umik. Od začetka 20. stoletja je med teki z biki v Pamploni umrlo 16 ljudi, zadnja smrtna žrtev pa je bila zabeležena leta 2009.
Vse glasnejše kritike: ne gre le za nevarnost za ljudi
Čeprav privrženci San Fermína tek z biki opisujejo kot tradicijo, pogum in del lokalne identitete, je dogodek vsako leto deležen tudi ostrih kritik. Organizacije za zaščito živali in številni kritiki opozarjajo, da so biki pri takšnih prireditvah izpostavljeni izjemnemu stresu, strahu, hrupu in kaotičnemu preganjanju skozi množico ljudi.
Poleg tega se tek ne konča z varnim umikom živali. Biki po prihodu v areno praviloma še isti dan nastopijo v bikoborbi, kjer jih čakajo toreadorji. Prav ta del tradicije je za nasprotnike najbolj sporen, saj ga mnogi označujejo kot mučenje živali, ki v sodobnem razumevanju dobrobiti živali nima več opravičila.
V zadnjih letih se zato razprava o San Fermínu ne vrti več samo okoli vprašanja, koliko tekačev je bilo poškodovanih. V ospredje vse bolj prihaja tudi vprašanje, ali je mogoče prireditve, ki temeljijo na strahu, izčrpavanju in smrti živali, še vedno zagovarjati kot kulturno dediščino.
Sobotni incident je tako znova pokazal dve plati istega spektakla. Na eni strani gre za turistično izjemno privlačen dogodek, ki Pamplono vsako leto postavi v središče svetovne pozornosti. Na drugi strani pa za nevarno in vse bolj sporno prakso, v kateri so tveganju izpostavljeni tako ljudje kot živali.

