Christopher Nolan se po zgodovinski teži Oppenheimerja podaja še dlje v preteklost. Homerjevo Odisejo je spremenil v skoraj triurno pustolovščino, posneto za največja platna, vendar ga tudi ob množici zvezdnikov bolj kot mitološke pošasti zanima človek, ki se vrača iz vojne. Prve kritike so skoraj enotno navdušene, a opozarjajo tudi na tisto Nolanovo lastnost, ki je film ne more povsem skriti.
Poudarki:
- Matt Damon Odiseja ne igra kot nedotakljivega junaka, temveč kot utrujenega človeka, ki ga preganjajo posledice njegovih odločitev.
- Christopher Nolan gradi mogočno fizično filmsko izkušnjo, v kateri imajo pokrajina, morje, zvok in format IMAX osrednjo vlogo.
- Največji pomislek ostaja čustvena zadržanost, saj spektakel in ideje občasno preglasijo intimnejše odnose med liki.
Vojak, ki se ne more preprosto vrniti domov
Osnovna zgodba ostaja zvesta Homerjevemu epu. Odisej se po padcu Troje poskuša vrniti na Itako, kjer ga čakata žena Penelopa in sin Telemah. Pot, ki bi morala biti razmeroma kratka, postane dolgotrajno blodnje čez sovražno morje, neznane otoke in preizkušnje, ki postopoma razkrivajo, koliko je vojna spremenila slavnega grškega poveljnika.
Nolan materiala ne obravnava kot lahkotne fantazijske pustolovščine. Njegova Odiseja je predvsem zgodba o posledicah nasilja, krivdi in nezmožnosti, da bi se človek iz vojne vrnil takšen, kot je vanjo odšel. Režiserja manj zanima bleščeča podoba junaštva, precej bolj pa cena, ki jo mora junak plačati za lastno zvitost.
Matt Damon zato ne nastopa kot brezhibni bojevnik. Njegov Odisej je utrujen, previden in vse bolj obremenjen z odločitvami, ki so mu nekoč prinesle slavo. Damonova zadržana igra se dobro ujema z Nolanovo predstavo junaka, ki zna premagati nasprotnike, vendar veliko težje obvladuje samega sebe.
Film, ustvarjen za veliko platno
Odiseja je bila v celoti zasnovana kot kinodogodek. Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema sta se ponovno oprla na velikoformatno tehnologijo IMAX, snemanje pa je potekalo na resničnih lokacijah. Morje ni videti kot digitalna kulisa, temveč kot nepredvidljiva sila, ob kateri so ladje in ljudje skoraj nepomembni.
Prav fizičnost podob je med najmočnejšimi lastnostmi filma. Skalnate obale, odprto morje, temačni prehodi in bitke ne delujejo le kot ozadje, ampak kot sestavni del Odisejevega notranjega potovanja. Nolan mitologijo približa gledalcu z občutkom teže: les škripa, veter reže skozi jadra, voda pa ni nikoli povsem varna.
K temu veliko prispeva zvok. Režiser znova uporablja glasbo, bobnenje in nenadne trenutke tišine kot orodje za ustvarjanje napetosti. Učinek je lahko osupljiv, občasno pa tudi naporen. Odiseja ni film, ki bi gledalca nežno vodil skozi zgodbo. Od njega zahteva pozornost in pripravljenost, da se prepusti skoraj neprekinjenemu občutku nevarnosti.
Čeprav je spektakel ogromen, Nolan mitoloških elementov ne prikazuje vedno tako neposredno, kot bi jih pričakovali od klasične fantazije. Del skrivnostnosti ohranja zunaj jasnih razlag, zaradi česar svet deluje starodavno in nevarno, ne pa kot zbirka računalniško ustvarjenih znamenitosti.
Zvezdniška igralska zasedba ni le okras
Ob Damonu nastopajo Anne Hathaway kot Penelopa, Tom Holland kot Telemah, Robert Pattinson, Zendaya, Charlize Theron, Lupita Nyong’o in številna druga znana imena. Tako velika zasedba bi lahko hitro postala marketinški seznam kratkih nastopov, vendar imajo najpomembnejši liki jasno dramaturško nalogo.
Hathaway Penelopi nameni mirno odločnost. Ne igra je kot pasivne žene, ki zgolj čaka, ampak kot osebo, ki mora med Odisejevo odsotnostjo zadržati nadzor nad vse nevarnejšim položajem na Itaki. Hollandov Telemah medtem predstavlja generacijo, ki je odrasla v senci odsotnega očeta in njegovega slovesa.
Prav pri teh odnosih se pokaže tudi glavna omejitev filma. Nolan je izjemno prepričljiv pri gradnji prostora, idej in napetosti, nekoliko manj pa pri čustveni bližini. Nekateri kritiki so zato opozorili, da film kljub mogočni zgodbi ostaja rahlo hladen. Ženski liki dobijo več prostora kot v številnih starejših ekranizacijah, vendar velik del pripovedi še vedno pripada Odisejevi krivdi in njegovemu pogledu na svet.
Napovedni filma:
Velik film, ki ni za lahkotne večere
Prve mednarodne kritike Odisejo večinoma uvrščajo med najambicioznejše Nolanove filme. Posebej pogosto izpostavljajo Van Hoytemovo fotografijo, Damonovo telesno in psihološko izčrpanost ter režiserjevo sposobnost, da več tisoč let staro zgodbo spremeni v sodoben kinodogodek.
Toda Odiseja ni brezhibna. Dialogi so občasno preveč razlagalni, nekateri stranski liki ostanejo manj razviti, Nolanova resnost pa skoraj ne dopušča trenutkov sprostitve. Gledalci, ki pričakujejo lahkotnejšo mitološko pustolovščino, lahko naletijo na precej bolj temačen in zahteven film.
Kljub temu gre za redek hollywoodski projekt, pri katerem ogromna produkcija ni sama sebi namen. Spektakel izhaja iz zgodbe o človeku, ki želi domov, vendar mora najprej ugotoviti, ali je dom po vsem, kar je storil in prestal, zanj sploh še dosegljiv. Odiseja je zato najbolj prepričljiva tedaj, ko pod podobami bogov, pošasti in razburkanega morja razkrije nekaj neprijetno človeškega: najdaljša pot se lahko začne šele po koncu bitke.
